Svet barv – zelena za moč, mir in ljubezen

Mnogo sodobnih zelenih barvil temelji na kromu, kajti kromov oksid je vir pahljače odtenkov barve, ki je zaščitni znak okoljevarstvenikov. Zanimivo pa je, da so bila nekdaj barvila izrazite barve narave tudi strupena, saj so temeljila na arzenu. V 18. in 19. stoletju so se uveljavila nestrupena barvila, katerih podlaga je bil zeleni mineral malahit. Modro zeleno barvo, ki so jo pridobivali iz tega kamna, so imenovali verde azurro. Obstajala so tudi cenejša barvila, ki pa so imela to slabo lastnost, da so kmalu zbledela. Tkanino, na primer, je mogoče obarvati zeleno s praprotjo ali navadno koprivo.

Prava zelena barva naj bi bila mešanica polovice rumene in polovice modre barve, večinoma pa je ljudem sinonim za prijetno zeleno barvo rahlo temnejši odtenek, s katerimi so prebarvane šolske table. Kot najlepšo naj bi jo slavila že besedila, ki so nastala v srednjem veku. Ker narava spomladi, ko jo kar razganja od (novega) življenja, ozeleni, to barvo enačimo z življenjem in naravo.

Sodobni ljudje jo povezujemo s travniki, gozdovi in nasploh (neokrnjeno) naravo, pomeni nam plodnost, življenje in ubranost. Pravimo, da imajo ljudje, ki dobro vzgajajo vrtnine in cvetlice, zelene prste, zaščitna barva političnih strank, društev in organizacij, ki se zavzemajo za okoljevarstvo, je zelena.

Barva rastlinskega barvila, klorofila, ponazarja tudi upanje, vanjo je namreč odeta klica, ki bo nekoč, če ji bodo vremenske in druge razmere naklonjene, na primer, mogočen hrast. V zvezi s tem še ena žalostna zanimivost s srečnim razpletom – z mostu Blackfriar v Londonu se je v smrt pognalo veliko ljudi, dokler ga niso mestne oblasti dale prebarvati v zeleno. Odtlej z njega v smrt ni skočil nihče več.

Razumljivo je, da je zelena priljubljena pri ljudstvih, ki naseljujejo puščavska območja – zelene so oaze, kjer vrvi življenje, za nameček je ta barva tudi barva raja v islamu; beseda paradiž naj bi izvirala iz staroperzijske besede paradies, ki pomeni zeleni kraj.

Zelena ponazarja plodnost, začetek, mladost in telesno čilost, ki pritiče mladim in zdravim, in rast, vendar tudi strup, ljubosumje, zavist in nezrelost, neizkušenost. Že v starem Rimu je bila Venera, boginja ljubezni (zaljubljenosti), zavita v barvo brstov. V ljubezenskem pesništvu je ta barva prispodoba za zaljubljenost, prvo stopnjo v razmerju.

Kričeče zelena pa ponazarja strup, od tod jo tudi poimenovanje zanjo – strupeno zelena. Po izročilu nekaterih narodov smrt ni okostnjak s koso v roki, marveč zeleni vitez, ki prej ali slej obišče vsakogar. Zelena je močna žgana pijača absint, v kateri je tudi pelin, v njem pa snovi, ki v prevelikem odmerku izzovejo bruhanje, trebušne krče, glavobol, omotičnost in motnje centralnega živčnega sistema.

Srčna toplina

V krožnem spektru barv je zelena prav na sredini, natančno med hladnimi in toplimi barvami. Pogled nanjo pomirja, vzbuja spravljivost in ubranost, človeka spodbuja k temu, da v sebi okrepi in utrdi najvrednejše, neminljivo. Po izsledkih dušeslovcev krepi samozavest in v človeku drami hotenje po (izgubljenem) raju. Po antropozofu Rudolfu Steinerju (1861–1925) pogled nanjo pomirja, a tudi poživlja ubrano mišljenje.

Je med bolj priljubljenimi barvami, po mnenju psihologov je najljubša ljudem, ki so po značaju dominantni, ni jih strah postaviti se zase ali celo uveljaviti svojo voljo, usmerjeni so k uresničevanju načrtov, osvajanju vrhov. So pomirjeni sami s seboj in s svetom, zmorejo se vživeti v soljudi in v njihove križe in težave. So razumevajoči, povrhu si poskušajo o ljudeh in rečeh ustvariti mnenje na podlagi dejstev, ne vnaprejšnjih sodb in predsodkov, zaradi tega so kakor nalašč za diplomate in mirovnike. Trudijo se ustvariti ravnovesje in ubranost. Veliko jim pomenita dom in družina, ki sta jim varen pristan. Kadar izgubijo notranje ravnovesje, so nagnjeni k spremenljivemu razpoloženju, nihajo med veselim poletom in malodušnim breznadjem.

Kdor je željan povrniti si moči in se poživiti, naj bi se obdal z barvo brstečih listov. Zaradi tega nam dobro denejo sprehodi po neokrnjeni naravi. Zelena je podobno kot modra kakor nalašč za umiritev. Medtem ko se barva neba odsvetuje ljudem, ki so nagnjeni k potrtosti in tesnobi, pa je zelena kot pripomoček za umiritev, utrditev primerna tudi zanje.

Posebno dobrodejna je nemirnim, razrvanim ljudem, kajti prek modre v zeleni se umirjajo, prek rumene v zeleni pa se zazibljejo v prijetno, varno toplino. Povedano drugače, zelena umirja, vendar ne v pomenu odmika od vseh ljudi kakor modra, temveč v pomenu pridobivanja in utrjevanja miru z vsemi. Ni naključje, da zelena barva – mimogrede, ta prevladuje tudi v srčnem energijskem središču – ponazarja sočutje in srčno toplino, ki jo povezujemo z grško agape, ljubeznijo ne v romantičnem pomenu te besede, ampak ljubeznijo kot vezivom vesolja, vsega, kar je.

Dobrodejni vpliv zelene, ki smo ga doslej predstavili, kakopak ne veljajo za strupeni odtenek te barve – takšna zelena nikomur ni prijetna, v ljudeh vzbuja odpor, celo strah in željo, da čim prej pobegnejo od nje.

Pot do ubranosti

Izpostaviti se blagodejni zeleni, barvi listov, po kromoterapevtih uravnava krvni pritisk (znižuje previsokega in dviguje prenizkega), uravnoveša še druge telesne procese, tudi čustvovanje in mišljenje. Po Rudolfu Steinerju druženje z barvo zelenja človeku pomaga, da bolj objektivno, stvarno vidi sebe, svet in soljudi, s čimer se v njem utrjujeta mir in ubranost. Barva malahita pripomore k temu, da zmoremo imeti na vajetih svoja čustva in misli, torej nam pomaga duševno zoreti. Nakit z mineralom, ki ga zeleno obarva baker, naj bi nosili, kadar se s kom pogajamo in nasploh, ko v medčloveških odnosih iščemo zlato sredino. Podoben učinek naj bi imel tudi nakit z zelenimi smaragdi.

Ko se želimo umiriti, zgladiti spor ipd., si lahko nadenemo zelena oblačila ali modne dodatke. Pazimo, da so to pastelni odtenki barve listov ali malahita, ne kričeče strupeni, kajti ti nimajo dobrodejnega vpliva. Pomirjujoča zelena je dobrodošla v kopalnici, morda dobro osvetljeni dnevni ali delovni sobi, kakšna zaplata zelene na zidovih je koristna, spravljiva spodbuda v delovnih prostorih z veliko ljudmi.

Barva šolske table pomirja in spočije preobremenjene oči, ki so več ur strmele v računalniški ali televizijski zaslon. Še to, čeprav zelena sama po sebi poživlja, torej pripomore k temu, da si povrnemo telesne in duševne moči, naj bi v bivalnih in delovnih prostorih dali prednost živi zeleni. In to dobesedno, z rastlinami, ne pa da so z barvo življenja prekrite stene ali površine pohištva. Z lončnicami, cvetnicami ali ne, oči še razvajamo z več odtenki zelene, od svetlo rumeno zelene mladih listov do temno zelene starejših. Zelenje naj bi prevladovalo posebno v sobah bolnikov med okrevanjem.

Dušni mir nam je lažje doseči, če na jedilnik pogosteje uvrstimo zelene vrtnine, a tudi z meditacijo na barvo brstov. Povsem vseeno je, ali si v meditativni drži (sede ali leže, pomembno je, da je hrbtenica vzravnana, telesna lega pa tako udobna, da lahko v njej sproščeno vztrajamo, dokler traja vaja) za zaprtimi očmi predstavljamo zeleno barvo ali sproščeno opazujemo zelenje. Če želimo v sebi vzbuditi sočutje in ljubezen kot agape, pa si v meditaciji zamišljamo, da se zelena barva steka v srčno energijsko središče. Z vsakim vdihom se srčna čakra povečuje, polni z zeleno, z vsakim izdihom pa iz nje na plan izpuščamo odtenke sive, rjave ali črne vseenosti, malodušja in celo mržnje, tudi strupeno zeleno zavisti in ljubosumja. Ko nas zagrabi nemir ali imamo prenapete oči, dobro minuto sproščeno s pogledom drsimo po nečem zelenem, najbolje rastlini.