Po 48 letih prost, toda Angleži vseeno ogorčeni

Po 48 letih je znova na prostosti Harry Roberts, morilec dveh policistov, pogojna izpustitev pa je razbesnela britansko javnost, svojce pokojnih in seveda može v modrem.

Obsojenec trenutno biva v hostlu, kjer nad njim bdijo, hm, policisti, v kratkem pa naj bi mu priskrbeli stalno bivališče, kjer pa se bo lahko gibal svobodneje; da se bo 78-letnik sam postavil na noge, sicer ne gre pričakovati, torej bo nenehno v skrbi države. Nove identitete mu kljub številnim grožnjam za zdaj ne bodo priskrbeli, so še pojasnili pristojni in s potezo sprožili pravi val zgražanja. Bilo je avgusta 1966., ko se je Roberts s svojo tolpo namenil oropat banko: s pajdašema Johnom Duddyjem in Johnom Witneyjem je sedel oborožen v kombiju v zahodnem Londonu, ko so na okno potrkali trije policisti in povprašali, kaj počnejo. Roberts je brez pomisleka pritisnil na petelina in pokončal dva policista, Duddy pa je usodno ustrelil še tretjega. Trojica se je pognala v beg: Duddyja in Witneyja so prijeli po nekaj urah, Roberts, nekdanji vojak, pa se je pred pravico uspešno skrival kar 96 dni, dokler ga ni Scotland Yard našel v gozdu med najobsežnejšo iskalno akcijo dotlej. Sodišče ga je pozneje obsodilo na tri dosmrtne kazni, z 48 leti za zapahi pa se je uvrstil na seznam britanskih jetnikov, ki so za rešetkami preživeli največ časa; Duddy je umrl v zaporu, Witneyja pa je nekdo ubil kmalu za tem, ko so ga pogojno izpustili. Mimogrede, hči sodnika, ki je zapečatil usodo trojice, je zaupala, da je oče močno obžaloval, da Robertsa, po njegovem utelešenja zla, ni mogel obsoditi na smrt – smrtno kazen so namreč na Otoku odpravili leto prej!

Toda dosmrtna kazen je tudi opredelila, da bo lahko morilec zaprosil za pogojno izpustitev po najmanj tridesetih odsluženih letih: tako se je tudi zgodilo, komisija pa je Robertsovi prošnji letos ugodila. Gnev javnosti da je neupravičen, pojasnjujejo pristojni in zagotavljajo, da bo Robertsovo življenje na prostosti strogo nadzorovano, ob vsakem najmanjšem prekršku bi se moral nemudoma vrniti za zapahe. Toda svojcev ubitih takšna razlaga niti najmanj ne tolaži, poročajo britanski mediji, v javnosti pa so vse glasnejši pozivi k spremembi zakonodaje, ki bi omogočila strožje kaznovanje morilcev policistov – ne nazadnje gre za može, ki vsak dan tvegajo svoje življenje, da bi nedolžne obvarovali pred zlom, tiste, ki tako plemenite osebnosti pošljejo na oni svet, je pač treba temu primerno kaznovati, se glasi ena od številnih pobud.

In, ne nazadnje, Roberts, ki svojih dejanj ni nikoli obžaloval, je po mnenju mnogih velika grožnja javnosti: kot je povedal v številnih intervjujih, nima ne družine ne prijateljev, in čeprav si je neskončno želel prostosti, ni imel nikakršnih ciljev za prihodnost. Znano je tudi, da je pogosto grozil sojetnikom, po telefonu pa naj bi nadlegoval celo nekatere priče, ki so med procesom pomagale tožilstvu.