Po nesreči v Hlebcah je policija sporočala: »V hudi prometni nesreči po trčenju z osebnim avtomobilom je umrl pešec, ki je letošnja druga smrtna žrtev med udeleženci v prometu na gorenjskih cestah in prva med pešci. Pešec je dobil hude telesne poškodbe, s kraja nesreče pa so ga odpeljali v zdravstveno ustanovo. Okoliščine kažejo, da je voznik v pešca trčil na svojem voznem pasu, ko se je peljal proti Lescam. Pešec je bil oblečen v temna oblačila. O nesreči in odgovornosti zanjo gorenjski prometni policisti še vodijo postopek. Letos so gorenjski policisti obravnavali deset nesreč pešcev. Eden je umrl, štirje so dobili hude poškodbe, še pet pa je bilo lažje poškodovanih. Iz teh nesreč ni nihče odšel nepoškodovan, kar pešce uvršča v skupino najbolj ogroženih prometnih udeležencev. Za nesreče so krivi tako vozniki kot tudi sami pešci. Vozniki jim pogosto odvzemajo prednost na prehodih in vozijo preblizu roba vozišča, pešci pa svojo varnost izpostavljajo in velikokrat tvegajo z nepravilnim prečkanjem ceste in slabo vidnostjo, saj so v prometu pogosto brez odsevnih teles. Zato vse pozivamo, naj s previdnim ravnanjem in upoštevanjem prometnih pravil poskrbijo za varnost na cestah.«
»Vse življenje sva bila prijatelja,« je pretresen dejal Dejanov prijatelj Damir Maltarič. »V osnovni šoli sva bila sošolca. Pozneje sem šel na lesno srednjo šolo, Dejan se je odločil za kuharski poklic. Za nekaj časa so se najine poti razšle, potem so naju zopet združili njegovi in moji otroci. Tudi v ponedeljek sva bila s prijatelji, jaz sem šel precej prej domov. Zjutraj me je presenetilo sporočilo o nezgodi. Kot sem slišal, se je Dejan odločil, da noče biti v breme ženi zaradi prevoza, svoj avto je namreč imel na servisu, in se je proti domu odpravil kar peš.« Damir zastane, nato s težkim srcem nadaljuje: »Vsi, prav vsi smo upali na najboljše, čeprav smo vedeli, da je bilo Dejanovo zdravstveno stanje že takoj po nesreči kritično. Popoldne sem od njegove žene dobil sms-sporočilo, da je umrl. Žalosti, ki nas preveva, ni mogoče opisati. Dve simpatični hčerki je pustil za seboj …«
Svečka v kuhinji
Dejan Hudovernik je s kuharskim mojstrstvom navduševal goste vrhunske blejske restavracije Špica, ki je v lasti našega nekdanjega veslača Janija Klemenčiča. »Ko so nam v torek sporočili tragično vest o Dejanovi smrti, smo restavracijo zaprli. Preprosto nismo mogli več delati,« nam pove olimpijec, ki je leta 1992 kot član četverca brez krmarja osvojil prvo olimpijsko medaljo za Slovenijo.
Kar koli so si gostje izmislili, zanj ni pomenilo težave.
Kar koli so si gostje izmislili, zanj ni pomenilo težave.
V spomin na sodelavca in hkrati dobrega prijatelja je v kuhinji prižgal svečko: »Poznala sva se več kot desetletje, pri meni je delal okoli sedem let. Za kakšno leto sta se najini poti razšli, razlog je tičal v tem, da si je želel več časa preživeti s hčerkama. Naš posel je tak, da je treba včasih delati dlje, Dejan pa je za leto dni šel drugam, da bi bil več z otrokoma. Potem se je vrnil. S kolegom kuharjem mi je predstavil idejo, da bi delali drugače, da bi osebje imelo več prostega časa. Vesel sem bil te njegove ideje.«
Ob tragični nesreči med Lescami in Hlebcami, kjer ni pločnika, se je oglasil Janez Urbanc z lokalne liste e-KOLO in med drugim zapisal: »Na predzadnji seji občinskega sveta občine Radovljica je Statutarno-pravna komisija gladko zavrnila pomislek svetnika Braneta Fajfarja, da občina ne bi smela sprejemati proračuna, če nima obveznih izhodišč v sektorskih planih – ceste. Ali občina ima ali nima razvojnega načrta cest oziroma prometno strategijo, ki jo po zakonodaji mora imeti in iz katere se nepolitično realizira prometna infrastruktura? Rečeno je, da ima ta načrt (ki ga nima) in je vse v Načrtih razvojnih programov – kar je laž. Občina nima nobene strategije in tudi zato že od realizacije avtocestnega programa, ki je potegnil pločnik in luči proti Hlebcam, ni imela resnega načrta za manjkajočih 700 metrov pločnika. Zgrožen sem, da nesreče kličejo k rešitvi problemov, na katere so krajani v svetu KS Lesce stalno opozarjali. Ne bi rad po vsej sili izstopal, a pločnik Hlebce je tesno povezan tudi z obvoznico Hlebce, ki je urbanistična zabloda.«
Klemenčič pove, da je bil Hudovernik ustrežljiv in zelo izkušen: »Kar koli so si gostje izmislili, zanj ni pomenilo težave, pa tudi potegniti čez delovni čas ni bil problem. Si je pa želel vsako poletje dva tedna prosto, da je lahko odšel z družino na pravi dopust.«
Jani Klemenčič nam je še povedal, da so se prijatelji in sodelavci odločili, da ob zadnjem slovesu ne bodo prinašali sveč in cvetja: »Po najboljših močeh bomo poskušali pomagati drugače.«
