»Zakaj je nisem odpeljal od tam, kjer je morala trpeti in umreti?«

KRANJ – Najprej je ob snidenju nastala tišina, nato pa smo slišali: »Čaka me ena najtežjih ur v mojem življenju.« Senad Kardašević, oče lani umorjene Arine, še ne triletne deklice, ki je pred smrtjo trpela peklenske muke, je dobil poziv za pričanje na sojenju Sandi Alibabić in Mirzanu Jakupiju. »Žensko, ki mi je rodila štiri hčerke, in ob njej morilca moje najmlajše bom moral pogledati v oči. Težko bo. Meni zagotovo bolj kot njima.«

Približuje se leto dni, obletnica, kar je umrla mala Arina. Njen oče se bo v kratkem prvič srečal s človekoma, ki jima obtožnica očita povzročitev posebno hudih telesnih poškodb, ki imajo za posledico smrt. Kardašević ne izbira preveč učenih besed za omenjena. Preprosto pove, da bo pred seboj imel morilca. »Na sodišču, ko bom pristopil k pultu za priče, ne bom delal neumnosti, čeprav bom moral tik mimo Sande in Jakupija. Imam pa pripravljena zelo težka vprašanja za oba, tako za mojo bivšo življenjsko sopotnico kot za moškega, zaradi katerega je nastala tragedija.« Na naše poizvedovanje, kaj bo povprašal, je najprej odkimal z glavo: »Če vam izdam podrobnosti, se bo Jakupi na to pripravil. Lahko pa do časa, ko bom prišel v sodno dvorano, razmišlja o 27. juniju 2016. Me prav zanima, kaj bosta povedala tako on kot Sanda o tem ponedeljku.«

Pretepeno zaklenila v stanovanje

Oče male Arine nam je pojasnil, da je tega dne iskal stik z omenjenima in jima sporočil, da se bo s počitnic, iz kolonije, vrnila ena od starejših sestric in da je lahko Arina več dni pri njih, lahko ves teden. »Sanda in Jakupi sta se pripeljala sama z avtomobilom in se zaustavila na avtobusni postaji pred našim domom, kjer sem ju čakal. Vprašal sem ju, kje je Arina, pa sta mi odvrnila, da jo pazi varuška in da mi je ne moreta dati v varstvo. Sanda je šla v službo, peljal jo je Jakupi, varuška je pri njih in do mene je nista pripeljala zato, da Arina ne izgubi ritma. Vedel sem, da je to bedarija.« Oče umrle deklice nato zastavi vprašanje: »Kako je lahko varuška boljša od lastnega očeta ter sestric, ki so jo komaj čakale?« Oče s pogledom v tla nadaljuje: »Arina je bila tistega dne že pretepena, morda celo večkrat, in predvsem s tistimi groznimi poškodbami čisto sama v zaklenjenem stanovanju, kjer so živeli. Oba sta mi tisti ponedeljek na avtobusni postaji lagala v obraz. Pretepenega otroka sta zaklenila v stanovanje in šla k meni.« Kot razloži Kardašević, je to le eno iz vrste vprašanj, ki jima jih bo zastavil. »Drugih res nočem odkriti, v njih bodo podrobnosti, na katere bi se lahko prej pripravila z novimi lažmi, bodo pa odkrile precej resnice o poteku dogajanja v za Arino usodnih dneh.«

Invalidsko upokojeni voznik priklopnika, ki je prekrižaril vso Evropo, nadaljuje: »Kot sem spremljal sojenje oziroma poročila iz sodne dvorane, se Mirzan Jakupi želi izmotati iz situacije s tem, da krivdo tiho, a precej uspešno v velikem delu prelaga na Sando. Govori o vsem drugem kot o tem, kako je izvajal mučenje in kako je umoril mojo hčerko.« Kardašević trdi, da se sojenje vsake toliko preveč odmika od glavne teme: »Preiskovalce ter zdaj odvetnike zanimajo dodatne podrobnosti, ki nimajo zveze z umorom Arine. Kdo je s kom kaj počel, preden se je vse to pripetilo, kdo je bil s kom povezan in izvajal nelegalne posle, so popolnoma druge zgodbe. Kriminal ob priimku Jakupi in njegove povezave z osebami, ki nimajo zveze s smrtjo moje Arine, naj odkrivajo tisti, ki se jih tiče in so zato kot predstavniki zakona pooblaščeni in plačani. Mene osebno, in kot sem prepričan, tudi širšo javnost, zanima le to, kako in predvsem zakaj je morala moja najmlajša hči trpeti peklenske muke in zakaj je bila umorjena.«

Srhljivo poročilo obducenta

Oče je že pred časom prejel poročilo obducenta, in ko smo ga skupaj prebirali, nas je spreletaval srh. Kdor nima dobrih živcev in želodca, se skozi poročilo o najdenih poškodbah na trupelcu Arine ne bo prebil. »Sodišče naj se res poglobi v izjave strokovnjakov medicinske stroke, ki so že pričali. S svojim znanjem in metodami preiskav so odkrili vse grozovito početje, ki mu je bila pred smrtjo izpostavljena Arina. Njim ne more nihče oporekati, med drugim so z dokazi potrdili, kako je, ko nemočno deklico udari moška roka, in kako je, kadar udari ženska. Razkrili so resnico, ki ji mora sodišče slediti.«

Vsakodnevni utrip se pri Kardaševićevih le težko primerja z našim, ki nismo priča nasilnemu odhodu najbolj drobcenega družinskega člana. »Pri nas je še vedno žalost. Veselja v našem stanovanju ni. Od Arine so pri meni, v našem stanovanju, še dve flaški za mleko, ena dudica in nekaj oblačilc. Pa seveda slika vseh mojih deklic skupaj.« Na začetku julija bo leto dni od smrti Arine Kardašević in njen oče napove: »Ob tem se bomo v jeseniški molilnici zbrali muslimani in molili zanjo. Prišli bodo povabljeni ter drugi, ki se jih je tragedija Arine dotaknila. Zagotovo je med njimi tudi veliko Slovencev, ki niso muslimanske veroizpovedi, pa jim zdaj sporočam, da naj za Arino pomolijo tudi očenaš ali kako drugače. Zagotovo bomo mi kot družina občutili to dobroto in sočutje, ki nam jo bodo naklonili ljudje odprtega srca. Tisti, ki želijo, naj prižgejo svečke, mi muslimani tega pač ne naredimo, a bodo tudi njihovi plamenčki pričali o tem, da Arina v naših srcih še vedno ponudi tisti nasmeh, ki mi danes še najbolj manjka.«

Oče nehote del krivde prelaga nase s tem, da se še danes sprašuje, zakaj male Arine enostavno ni odpeljal iz stanovanja, kjer je bila z Alibabićevo in Jakupijem: »Zakaj je, pa čeprav s silo, nisem odpeljal od tam, kjer je morala trpeti in umreti? Vedel sem, da nisem podprt z zakonom v tistem času, zavedal sem se, da bi s takim dejanjem povzročil toliko težav, da bi trpeli vsi moji otroci, jaz pa bi zaradi take poteze zagotovo končal v zaporu. Upal sem, da se bodo stvari oziroma odnosi uredili, upal sem na najboljše. Morda bi Arina nekoč prišla živet k nam...« Spet nastane tišina. Gosta. Težka. »Če bi Arina znala povedati, kaj se z njo počne, bi bila stvar rešena. Hitro, učinkovito. Vem, da bi pristojni organi reagirali. Tako pa ni znala, ni zmogla povedati. Dokaz, da so jeseniški organi delovali, prepoznavali situacijo, je primer moje hčerke Stele. Dežurnemu kriminalistu sem par mesecev prej povedal moje dvome o tem, da ima Stela popoln nadzor nad njeno boleznijo, takrat je bila ob Arini pri Sandi in Jakupiju, in so takoj ukrepali. Stela je bila hitro premeščena v klinični center Ljubljana, nato pa v Stično, kjer so se potrudili zanjo, kot se spodobi. Arina žal te sreče ni imela in je morala umreti.«