Z motorjem trčil v konja in umrl

HRAŠČE – Od Razdrtega do Postojne ob hitri cesti poteka tudi tista stara in še kako slikovita. S še zadnjimi žarki osvetljena pokrajina je zato v četrtek popoldne privabila številne kolesarje in motoriste. S svojim močnim motorjem je bil med njimi tudi 55-letni Mihael Umek z Unca. Neštetokrat se je že peljal po tem valovitem in ovinkastem cestišču.

Tik pred tem sta z ženo urejala njun vrt. Ker pa je imela njegova življenjska sopotnica, s katero je imel tri otroke in pet vnukov, nočno službo, mu je zaupala, da gre še malo počit. Njen Miha ji je rekel: »No, jaz pa se grem za ta čas malo peljat! Grem do Kozine in nazaj!« Bila sta dogovorjena, da bo doma še pred deveto in da ji bo ljubeče, preden bo odšla, skuhal še kavo.

Pobegli konji

V Malem Otoku, to je vas med Hraščami in Postojno, je tudi oni dan pridno pela motorka. Nedaleč so se umirjeno pasli konji, last 57-letnega Antona Ostanka. Z njimi se njegova družina ukvarja ljubiteljsko. To so ujahani konji pasme appaloosa. Njihovi se pasejo vselej pri domačiji.

Pozno popoldne je družina sklenila, da zamenjajo dotrajano žico na električnem pastirju. Zato so ga morali za deset minut ugasniti. To pa je bilo očitno ravno dovolj, da je nepredvidljiva žival smuknila iz ograjenega prostora.

Petero konj je potem zdirjalo vse do ceste, po kateri tam pri Hraščah švigajo tovornjaki, avtomobili, motoristi in drugi uživači. Ostankovi so se brž pognali v dir za njimi in jih našli že na drugi strani cestišča. Tonetov sin je začel ustavljati promet s postojnske strani, z nasprotne – ni bilo tedaj nikogar.

Nesrečna naključja

Štiri vozila so že čakala mirno in strpno v koloni. Prepričani smo, da so vozniki gotovo z radovednostjo opazovali Tonetovo ženo, kako ji je uspelo zbobnati skupaj vse tiste konje. Medtem ko so bili trije v tistem že na varni strani, je morala čez cesto pospremiti – le še dva. Med njima je bil najmlajši med pobeglimi konjiči, štiri leta je imel.

A ko ga je Tonetova žena že prignala na cesto, bilo je nekaj po 20. uri, je po klančini navzdol pridrvel 55-letni motorist. Zla usoda je za nameček še hotela, da konja pri tisti hitrosti ni mogel opaziti tudi zaradi table, na kateri je zapisano, koliko kilometrov je še do Postojnske jame. Šlo je namreč za paleto najnesrečnejših naključij, ki so se zvrstila v pičli sekundi.

Tone Ostanek si naslednje jutro še ni povsem oddahnil: »Še sreča, da ni priletel še v mojo ženo …« Motorista je pri visoki hitrosti sprva zabilo v konja, potem pa ga je od njega odbilo še daleč proč na drugo stran cestišča. Bil je takoj mrtev. Poškodbe so bile prehude.

Veterinarska služba je kmalu prišla uspavat še konja.

Zadnja vožnja

Razletele delce motorja je pokojnikov svak Janez pobiral še v petek dopoldne. Ter samo zmajeval z glavo, češ, le kako je to bilo mogoče, od kod neki so se vzeli ti hudičevi konji, zaboga, Janez vendarle živi le lučaj stran, to je na Velikih Brdih, in še ni videl, da bi se na tistem kraju kdaj pasli kakšni konji.

Da se je zgodila takšna tragedija, je izvedel šele v petek navsezgodaj. Pridružil se je Mihaelovima hčerama, Sari in Katji, ki sta prišli prižgat svečko. V spomin na najboljšega očeta, ki sta ga lahko imeli. Prišli sta se poklonit osebi, ki ju je tako lepo vzgojila, pa ne le njiju, tudi njunega brata Kena. Prišli sta preverit, ali so bile to zgolj njune najbolj moreče sanje ali je bilo vse to vendarle res.

»Nazadnje sva se slišala, ko je ravno sedel na motor. Kar tako sem ga poklicala,« se je z grozo spominjala Sara. »Joj, ravno na motor sem se usedel, samo en krog grem, mami gre malo počivat, potem gre na šiht …« naj bi bile zadnje besede, ki jih je slišala od svojega očka, poklicnega avtoprevoznika, »tako odgovornega, preudarnega, razsodnega in tako skrbnega, da ga ne boste našli.« Nazadnje ga je videla pred tednom dni, saj je njegov najmlajši vnuček prav tisti dan upihnil prvo svečico.

Od silne žalosti sta sestri padli v travo, na tla, kjer je po silovitem trčenju žalostno obstal njun oče. Neutolažljivo sta jokali ter poskušali zavrteti čas nazaj in ga zbuditi od mrtvih.

Sara, ki ima tri otroke, se je spominjala, kako ga je njena mama še neštetokrat klicala po telefonu, pa se ji mož – ki ni nikdar zamujal, če pa že je, jo je vselej obvestil – ni in ni oglašal. Njegovi ženi se je to že takrat zdelo nadvse sumljivo. Ker se ji ni oglašal, je na poti v službo poklicala Saro v Loško dolino. Ta je takoj odbrzela na Unec. A očeta ni bilo. Poklicala je na 112, se predstavila, povedala, zakaj kliče, nakar so ji povedali, da so jih policisti že iskali doma na Uncu. Izvedela je za očetovo smrt. Njena mama je izvedela šele v nočni izmeni v Podskrajniku. Na pomoč so ji morali priskočiti reševalci.

Pa še to: za lastnika konj bo sledila kazenska ovadba za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti.