SLATINA V ROŽNI DOLINI – Le kaj bi se zgodilo, če policist Danijel Šljivić na lanski februarski petek 13. ne bi po naključju ustavil 32-letnega Silva Temnika, ki je le nekaj minut pred tem ubil svojo leto dni mlajšo ženo Mojco Temnik? Tako z grozo še danes razmišlja Branko Temnik, oče pokojne Mojce. Poklical nas je po tem, ko smo v Novicah objavili pretresljivo Šljivićevo izpoved o tedanjem ravnanju Silva in grozljivem odgovoru na vprašanje, ki mu ga je zastavil, le koga prevaža na zadnjem sedežu avtomobila. »To je moja žena, fental sem jo.«
»Policistu bi se rad zahvalil za vse, kar je naredil,« nam na svojem domu v Slatini v Rožni dolini v družbi žene Olge pove Branko, ki si ob tem želi, da bi se lahko srečal z njim in z njim tudi obiskal žalostni kraj v Celju, kjer je Šljivić poskušal zaman oživiti nesrečno Mojco. Ob tem je opozoril, da Silvo, razen priimka, ki ga je prevzel od Mojce, s Temnikovimi nima nič. Pokojni 32-letnik se je svojemu priimku odpovedal, kot pravi, zaradi svojih nespametnih dejanj, zaradi katerih so ga večkrat obravnavali policisti. »Tako se je hotel zamaskirati,« slikovito pojasni Branko in nadaljuje, da se je Silvo pred tem pisal Kokol kot njegov oče. »Mene je sram, da nosi moj priimek,« se zgrozi in še: »Samo sramote smo se nalezli, nič drugega.«
Povsod so ga poznali zaradi alkohola
Skupno življenje Mojce in Silva po besedah zakoncev Temnik ni bilo rožnato. Spoznala sta se, ko je Silvo za kabelsko televizijo prekopal cesto ob njihovi domači hiši. »Rekel sem ji, da če gre h kolegici, naj mu reče, naj čimprej zakoplje cesto. In tako sta se spoznala,« pove Branko. Po poroki 2005. je bilo v njuni zvezi kakšnega pol leta miru, »potem pa se je začelo dogajati«. Silvo je že takrat prevečkrat pogledal v kozarec, razlaga Branko, Mojca pa je morala doma prenašati njegove psihične in tudi fizične izpade. Med drugim mu je morala natančno poročati, kam gre, kdaj konča službo, kam bo šla in podobno. »Zelo je bila močna. Jaz v takšni situaciji, kot je živela ona skoraj deset let, ne bi mogel trpeti niti dneva. Poleg tega je morala spraviti gor tri otroke,« pojasni sogovornik, pritrdi mu tudi žena Olga. Glede na to, da Silvo ni hotel oziroma se mu po besedah Branka ni dalo delati, je za denar pri hiši v glavnem skrbela Mojca. »Vsepovsod so ga poznali le zaradi alkohola,« še pravi Mojčin oče in nadaljuje: »Ne zastopim človeka, da je šel žensko takrat čakat pred službo samo zaradi denarja, da bo ta tako še naprej zanj skrbela in mu bo kupovala pijačo in cigarete.«
Mojca in Silvo sta nekaj časa živela doma pri Mojčinem očetu in mami. Branko ne more pozabiti, kako je bil zaradi Silva »vsaka dva dneva tukaj policijski kombi«. Z družino pokojnega Silva se Temnikova nista in se še danes ne razumeta dobro, saj naj bi ta, kot je povedal Branko, tudi veliko prispevala k temu, da se je Silvo tako grdo obnašal do Mojce. Silvova mama Terezija Kidrič je sicer lani nekaj dni po tragediji za nas povedala, da Silvo Mojce ni ubil zaradi denarja, ampak zaradi otrok, ki jih ni smel videti, niti slišati. Ob tem si ni zatiskala oči pred dejstvom, da je bil Silvo preveč vdan alkoholu in bi moral na zdravljenje. »Oba sta delala napake. Zdaj pa si želim le eno, in sicer da bi otroci lahko ostali skupaj,« je dodala in nadaljevala, da je tudi sama pripravljena skrbeti zanje. »Ne nazadnje sem za najmlajšega vnučka, ki je zdaj star dve leti, po porodu sama skrbela zanj cele štiri mesece,« je takrat še razkrila Terezija.
»Samo beži od njega«
Tistega usodnega dne se Branko in Olga še zelo dobro spominjata. Pred odhodom v službo je Mojca doma še pojedla kosilo. »Tako sem se najedla, da danes ne bom mogla delati,« je takrat dejala v šali, oče pa ji je dal še zadnji nasvet glede Silva: »Če ga boš še kdaj videla, samo beži od njega.« Nato pa je prišla deseta ura zvečer, ko bi se morala Mojca javiti na telefon, a se ni. Na njen telefon se je pred tem javil le Silvo, zaradi česar je Branko poklical policijo, ki je šla, kot se spomni njihovih besed, »takoj v akcijo«, Silva pa je nato ustavil Danijel Šljivić. »Ko sta pozneje k nam prišla policista in sta ženo in najstarejšega Mojčinega sina poslala iz kuhinje, sem takoj vedel, za kaj gre,« se tistega žalostnega večera spominja sogovornik. Kakšna dva tedna prej se je namreč Mojca dokončno odločila, da se bo odselila od Silva, saj se je ta spet fizično znesel nad njo. »Bila je vsa siva. Ves vrat je imela siv,« se spominja Branko in doda, da je šel nato na CSD, ki je takoj ukrepal. Iz Ponikve pri Šentjurju, kjer je živela z možem, se je tako preselila nazaj k staršem. To pa je očitno ujezilo Silva, saj mu je, kot nam je povedal Branko, kakšen teden ali 14 dni pred tragedijo grozil: »Če moje družine ne boš pustil pri miru, bom vse potolkel. Komplet družino, pa vaju zraven, do smrti.« Branko je tako še danes prepričan, da je šlo za resno grožnjo, zaradi česar gre samo Šljiviću zahvala, da ser ni zgodila še večja tragedije. »Če ga ne bi policisti prijeli, bi verjetno prišel z Mojco do nas. Stoodstotno sem prepričan. Žena, ki je čakala z večerjo, bi jih najprej dobila, potem pa še ostali.«
Otroci ostali skupaj
Branko Temnik je iskreno povedal, da se mu je, ko je izvedel, da je v priporu Silvo storil samomor, od srca odvalil kamen, saj je vedel, da »morilca ne bom več videl«. »Vse življenje sem se za otroka boril, potem pa pride en tak morilec in mi otroka ubije,« še doda. Največje Mojčine želje v življenju so sicer bile, da bi imela otroke, dobrega partnerja in da bi delala na kmetiji. Da bi uresničila vse tri, ji na žalost prezgodnja smrt ni dovolila, a zagotovo jo je k uresničitvi še dveh neuresničenih želja gnala velika ljubezen do njunih treh otrok. Na srečo, kot pravi Branko, so jim že v dveh mesecih uspeli najti zelo dobra rejnika. »Vsa čast CSD Šentjur, kjer so upoštevali najino željo, da bodo vsi otroci še naprej skupaj. Rekel sem jim, da se ne sme ločiti otrok, ker bi bila to zanje še ena bolečina več,« še sklene Branko.
