POGREŠANI

Mati ga išče že 16 let, odkar se ni vrnil iz šole

Objavljeno 13. marec 2016 20.38 | Posodobljeno 13. marec 2016 20.39 | Piše: Vojko Zakrajšek

Koliko je trenutno v Sloveniji pogrešanih ljudi? Tega nihče natanko ne ve, kajti podatki se spreminjajo iz dneva v dan.

LJUBLJANA –Vsaka prijava izginotja osebe sproži ukrepe policije. Med drugim je treba ugotoviti, ali obstaja sum, da bi bil pogrešani lahko žrtev kaznivega dejanja, kar lahko pospeši postopke, ki po mnenju številnih svojcev potekajo veliko prepočasi. Objava fotografije in opis iskanega človeka sta začetek postopka, iz ozadja pa tišči na plan na tisoče vprašanj, ki si jih zastavljajo predvsem svojci pogrešanih. Najhuje je, ko izginejo otroci in mladostniki. Mnogi se po nekem času vrnejo sami, nekatere, žal, najdejo mrtve, usode drugih pa leta dolgo ostanejo skrivnost. Domači in prijatelji se morajo v takih primerih navaditi na negotovost, ki včasih traja večno.

Jureta pogrešajo že 16 let

Ena najodmevnejših tragičnih zgodb v zadnjih letih je iz Celja. Dijak srednje ekonomske šole, 18-letni Jure Golob, je skrivnostno izginil 7. aprila 2000. Iz šole se ni vrnil domov. Dotlej je materi Iki Plevnik vedno sporočil, ali je zamujal ali bil kako drugače zadržan. »Čakala sem ga,« pripoveduje mati, »toda predolgo ga ni bilo iz šole. Proti večeru me je zgrabila panika. Ob pol štirih zjutraj sem šla na policijo, pa so me poskušali pomiriti, da se bo najbrž sam vrnil.«

Juretov mobilni telefon je obnemel, v ponedeljek je mati od sošolca izvedela, da je sin ob 13. uri prisedel v osebni avto znamke Mitsubishi Colt. Za volanom je sedel Rok Jeraša, prijatelj, ki ga mati ni poznala. Pozneje se je spraševala, zakaj ji ga Jure ni nikoli niti omenil. Ko je nato govorila z Rokom Jerašo, ji je ta dejal, da naj bi Jureta odložil blizu doma, dogovorila naj bi se, da se dobita zvečer v lokalu Al Capone. Toda Jure naj bi mu ob 16. uri sporočil, da srečanje odpade. Tako je Rok povedal tudi policiji med prvim pogovorom. Pozneje je spremenil prvotno izjavo in policistom dejal, da je Goloba peljal v Zreče in ga pustil tam. Kriminalisti so z zbiranjem obvestil dokazali, da zgodba o Zrečah ni verodostojna, in Rok je imel pripravljeno še tretjo različico; da je Jureta peljal v Mozirje, kjer naj bi kupil pištolo. Po nakupu orožja naj bi ga Jure prosil, da ga zapelje v Maribor, ker potuje v Avstrijo, kjer ima v banki nekaj denarja. Zapeljal naj bi ga le do železniške postaje, kjer naj bi Jure kupil vozovnico za Maribor. Od tedaj ga ni več videl. Celotna zgodba stoji na precej trhlih temeljih.

Dan po izginotju je Juretova mati dobila SMS-sporočilo: »Imam težave, nič ne skrbi, vse bom uredil. Rad te imam.« Sporočilo je bilo poslano z Juretovega telefona. Posumila je, da se za tem skriva sumljivo dogajanje. Imela je prav. Skrivnostna sporočila je pošiljal Rok Jeraša, pri katerem so kriminalisti našli Juretovo SIM-kartico mobilnega aparata. »Delal sem po Juretovem naročilu,« se je izgovoril. Kriminalisti so vztrajali in Roku predlagali, da jih odpelje na kraj, kjer je Jureta odložil in ga zadnjič videl. Poskus obnove dogajanja je propadel, kajti Jeraša je rekonstrukcijo preprosto zavrnil. Policija je, tudi zaradi vztrajnosti Juretove matere, v iskanje vložila ogromno dela, vendar preiskava in mnogo iskalnih akcij ni dalo odgovora.

Milana Češnjevarja pogrešajo od leta 1992

Dvajsetletnega Milana Češnjevarja iz Polja pri Ljubljani pogrešajo že od 21. septembra 1992. Noč pred skrivnostnim izginotjem je preživel z dekletom, zjutraj sta se še slišala, zvečer pa ga ni bilo na zmenek. Kot bi se vdrl v zemljo. Po izginotju so zakrožile številne zgodbe o njegovi usodi, vmes tudi prave srhljivke; da so ga umorili in njegovo truplo zazidali, jasnovidke so zagotavljale, da so žrtev zakopali nekje v okolici Domžal in podobno. Toda policiji ni uspelo razvozlati uganke. »Glede na to, da smo bili v minulih letih deležni tudi groženj, kadar koli smo spregovorili o sinovem izginotju, smo pričakovali, da bodo kriminalisti vendarle ukrepali in vsaj preverjali,« je pred leti dejala Milanova mati. »Ni skrivnost, kdo nam je grozil, toda naša zakonodaja je takšna, da preiskovalce prej onemogoča, kot dovoljuje učinkovito delo,« se je pritoževala. »Če bi bil Milan živ, bi se že davno oglasil,« so prepričani domači. Jočejo za izgubljenim sinom, ne morejo pa prižgati svečke na njegovem grobu.

Skrivnostno izginotje je sprožilo številne govorice, napletlo se je grozljivih zgodb za cel roman. Izkazalo se je, da tudi policija tava v temi in kljub dodatnemu zbiranju obvestil ter preverjanju ne more storiti koraka naprej, in zdi se, da je Milanova zgodba zapečatena.

Kaj se je zgodilo z 22-letno Heleno Sedej?

Jeseni 1998 je nenadoma izginila 22-letna Helena Sedej z Lesnega Brda pri Horjulu. O dekletu prijetne zunanjosti do danes ni sledi. Okoliščine njenega izginotja so kljub skrbnemu poizvedovanju ostale nepojasnjene. Delala je kot natakarica v lokalu Paladium na Dolenjski cesti v Ljubljani. Potem ko se je v torek, 27. oktobra 1998, okoli 18. ure odpravila domov, so jo domači zaman pričakovali. Nazadnje so jo videli na postajališču primestnega prometa na Dolgem mostu. Jo je morda pozneje opazil še kdo? Po objavi fotografije jo je prepoznal eden od gostov Paladiuma. Tistega za Heleno nesrečnega dne je v lokalu opazil dekle, zapomnil pa si je tudi nekoliko nenavadno vedenje treh gostov. Po njegovem pripovedovanju naj bi se nervozno vrteli po prostoru, hodili ven in noter, kot bi nekaj naklepali. Nato je videl v časopisih objavljeno fotografijo izginule Helene. Njena usoda ostaja neznanka.

Zgodbe o pogrešanih so si pravzaprav podobne. Vsako nepojasnjeno izginotje je skrivnostno, za svojce pa se začne čas negotovosti in nenehnega premlevanja o usodi najdražjih.
 

»Nisem obupala, 
še vedno upam!«

Ika Plevnik, mati pogrešanega Jureta Goloba, po 16 letih negotovosti in po vztrajnem iskanju odgovora o sinu pravi: »Samo da bi z gotovostjo vedela, kaj se je zgodilo. Od Jureta se nisem nikoli poslovila, ne v dejanjih ne v mislih. In to boli. Vem, da ga ni več, a te resnice ne sprejemam. Ko veš, lahko začneš žalovati in se nekako posloviš. Če ni slovesa, nekaj manjka. In to ves čas. Ne, nisem obupala, še vedno upam.« 

 

Društvo za pomoč svojcem pogrešanih oseb

Ravno te dni v Celju ustanavljajo društvo za pomoč svojcem pogrešanih oseb. Namen je seveda iskanje izginulih, društvo pa bo poskušalo doseči spremembe nekaterih členov zakonodaje, da bi odpravili ovire, ki pri postopkih glede iskanja ljudi onemogočajo hitrejše delovanje. Pri pogrešanih je čas lahko odločilnega pomena. Trije ustanovni člani nastajajočega društva imajo glede tega osebne izkušnje.

 

Deli s prijatelji