LJUBLJANA – Razpravna dvorana št. 222 ljubljanskega okrožnega sodišča je postala redno shajališče tistih, ki poskušajo osvetliti ali nemara celo pojasniti umor Tineta Resnika iz Litije, ter vedno novih obrazov, ki z izpovedmi tkejo mozaik celote, ki se skriva za tragičnim dogodkom. Na tem sojenju se drobci dodajajo po robu, manjka pa odgovor na bistveno vprašanje – zakaj je Resnik moral umreti?
Ker se na tokratno obravnavo ni odzvala skoraj polovica vabljenih prič, smo na koncu slišali precej podrobnosti o življenju Igorja Bavdka, ki ga obtožnica bremeni Resnikovega umora. Pri prvi priči, Marjanu Bendri, ki je slikopleskar s svojim podjetjem, dela brat pokojnega Silvo. Bendra je z njim delal v Avstriji in spominja se, da so ga ob dveh ponoči klicali drugi delavci: »Silvo je moral domov. Slišala sta se njegov jok in vpitje.« Sodelavec je nato odpeljal Silva domov, sam pa ga je klical – a ne priklical – zjutraj. Nato je dobil povratni klic in Silvo mu je v joku povedal, kaj se je zgodilo.
Bendra je poznal pokojnega Resnika kot kolega in someščana, nista pa bila prijatelja. Z Resnikom sta se večkrat slišala, saj je ta posojal denar njegovim delavcem: »Nekateri fantje znajo z denarjem, nekateri pa ne. Hodili so po 50, 100 ali 200 evrov.« Resnik je pri Bendri preverjal, ali imajo posojilojemalci zaposlitev in ali prejemajo prihodke: »Tine ni dal denarja, če človeka ni poznal,« pravi Bendra, ki si je tudi sam petkrat ali šestkrat sposodil denar od njega: »Enkrat 10.000, drugič 6000 evrov, drugače pa drobiž,« navrže. Po sodničinem vprašanju pojasni, da je drobiž znašal po tisočaka do 1500 evrov. Dolgove se je pisalo na listke, spomni pa se tudi zvezka, kamor je vpisal »malo večji znesek«, kot je označil 10.000 evrov dolga.
Za pultom, kjer se izpovedujejo priče, ga je zamenjal Kresničan Mitja Vehovec, ki je bil tam predvsem zaradi Igorja Bavdka in njunega dolžniško-upniškega razmerja. Vehovec je Bavdka spoznal, ko je ta imel dve jadrnici in soliden avto oziroma več vozil. Po letu dni ga je Bavdek prosil za posojilo večjega zneska, denar pa naj bi potreboval za odkup deleža v projektu v Medvodah. »Denar sem pričakoval v mesecu dni, a ga do danes nisem videl. Toda Bavdek ne zanika dolga,« je korektno dodal upnik. Po tem posojilu je šel Bavdkov finančni položaj samo navzdol.
Omenjana sta se pogosto družila, tudi na dan Bavdkove aretacije sta se odpravila na izlet na Primorsko. Vehovcu je ta sicer povedal, da je več ljudem dolžan zaradi starih projektov: »Omenjal je dolg 100.000 evrov enemu, drugič je govoril o znesku 300.000 evrov, nekaj mesecev pred umorom pa je povedal, da si gre sposodit denar na območje Litije.« Takrat naj bi bil Bavdek že v tako slabem položaju, da si je sposojal za bencin.
Pri Vehovcu naj bi se zanimal tudi za zaščito, saj je ta po stroki varnostni menedžer. Odgovor mu najverjetneje ni bil všeč: »Ves čas sem mu govoril, da se mora zaposliti, zmanjšati stroške in opustiti tak slog življenja,« je bil dobronameren njegov znanec in upnik. Toda zdi se, da so Bavdka te besede zaobšle, s tem pa so prišle tudi posledice: večkrat je izrazil strah in zaskrbljenost, bal naj bi se ljudi iz preteklosti iz tujine ter sodnih izvršiteljev. V nekem baru v Kranju so ga celo pretepli, a to naj bi se zgodilo po naključju.
Naslednja priča je bil škofjeloški upokojenec Pavel Pintar, ki ga je z Bavdkom po 20 letih poznanstva ter občasnega druženja okoli leta 2010 povezalo dolžniško-upniško razmerje za 50.000 evrov. Razlog je bila mehanična delavnica v Medvodah, denar naj bi Bavdek vrnil čez mesec dni – a ga do danes ni. Pintar si je zanj ta denar celo izposodil, dolžnik pa je včasih prišel še po kakšen manjši znesek, ki naj bi ga tudi vrnil. »Zadnje čase je bil malo pod pritiskom,« je njegovo vedenje opisal dolgoletni znanec. »Kot da bi bil pod tabletami, nezbran, gledal je okoli.« Pintar je še povedal, da je Bavdek svojo ženo vozil v službo zaradi skrbi oziroma varnosti, potem ko je padla po stopnicah oziroma z balkona.
V pričanjih se kažejo obrisi Bavdkove finančne stiske in pritiska. Kot zadnji je pričal Jerko Lah – prvi, ki je gladko priznal, da pozna vse vpletene: »Tineta in Drageca poznam še iz otroštva, skupaj smo se igrali,« je povedal; on pa je tudi tisti, prek katerega sta se spoznala Šter in Bavdek. A tukaj se je tudi ustavilo: Laha od leta 1999 ni bilo v Sloveniji 11 let, tako da ni imel veliko opravka s preostalimi. »Ne vem, ali sta se Šter in Bavdek družila, enkrat sem ju videl na kavi v Litiji,« je povedal. Za Resnika je vedel, da je nekoč posojal denar, a to je bilo pred njegovo odsotnostjo – kar pomeni, da je Resnik posojal denar še pred letom 1999, ko je Lah odšel iz Slovenije, ter da se je s tem ukvarjal dolga leta. Glede na dejstvo, da pričakujemo pred sodnico Alenko Gregorc Puš še desetnijo prič, se lahko čez tri tedne, ko se sojenje nadaljuje, nadejamo še novih podrobnosti iz litijske sage o Tinetu Resniku.