FOTO: Barbara in Miha trčila v rešilca in takoj umrla

LJUBLJANA – »Včeraj je bil Miha pri meni s psom. Ko je šel domov, ga je pozabil, hitro se je vrnil, a bilo je čudno, pes ni in ni želel domov. Potem sta odšla,« je mladenič pripovedoval prijatelju, z glavo sloneč na drogu obcestne svetilke. »In zdaj ga ni več.«

Barbara je sedem ur pred smrtjo na svojem facebook profilu zapisala: »Enkrat ko umrem ... Ne tekmujte, kdo me bo imel bolj rad ... Nikar ... Človek ljubi, dokler je živ ...«

Nevidna senca se je vse od prejšnjega večera sklanjala nad Fužine, nad Brodarjev trg, kjer naj bi živela mlada Miha Tadič in Barbara Perišič. Miha je bil pravi motorist, Barbara lepotica, ki jo je bog obdaroval z iskrenim pogledom in nasmehom.

Nekaj minut pred drugo uro popoldne sta se peljala po Zaloški cesti iz smeri Ljubljane proti Fužinam. Bil je prelep sončen dan, ki je po malce dolgi zimi in oblačnem vremenu dajal življenju dih. Nasproti proti mestu se je po Zaloški pripeljal rešilec z dvema reševalcema, ki je v križišču s Toplarniško zavil levo proti restavraciji Portal.

»Stal sem v križišču in čakal, da zavijem levo na Toplarniško, ko so zacvilile gume,« nam je povedal taksist Hasib Šišič.

Miha je očitno videl, da ga je rešilec spregledal in mu zaprl pot. Močno je stisnil na zavoro, a rešilec mu je zaprl pot. Počilo je.

Dekle je bilo mirno, reševalca v šoku

»Prelep dan je. Napotil sem se na malico, stal sem pri semaforju. V trenutku je močno zacvililo, nato pa štiri metre naprej močno počilo,« je pripovedoval vidno pretreseni Šišič, ki je za trenutek onemel, nato pa skočil iz avtomobila, da bi pomagal.

»Fanta je vrglo daleč na levo in mu strlo čelado na kose. Dekle je obležalo malo bliže meni. Stekel sem k njej, njega sem videl, da se je gibal, ona je bila povsem mirna. Bal sem se, da ne bo dobro,« pripoveduje Šišič.

Pritekla sta reševalca iz avtomobila. »Reševalci vidijo, kar se nam niti ne sanja, a bila sta v šoku. Stekla sta do fanta in ga hitela oživljati. Sam sem bil pri dekletu, ki je mirno ležalo, imela je čelado, a bila je kri.«

Pritekli so mimoidoči in poskušali pomagati. V osebnem avtomobilu se je pripeljal zdravnik in pomagal oživljati Miha, ki je še kazal znake življenja.

»Videl sem, da se je še gibal.« Miha je poskušal živeti, saj je le nekaj metrov od njega ležala njegova prijateljica.

Sonce se je prav okoli druge ure obrnilo proti Fužinam in zasvetilo v nasproti vozeča reševalca. Ljudje so ugibali, sta spregledala motorista. Verjetno. Preiskovalci bodo povedali svoje. Prihiteli so drugi reševalci, udeležena reševalca pa odpeljali. Policija je zavarovala kraj nesreče in zaprla Zaloško cesto za ves promet. Ljudje so prišli, malo obstali v tišini, in šli naprej. Nekaj metrov stran smo zaslišali jok. Prijateljica, sestra, znanka, nismo izvedeli. Najprej je jokala, nato utihnila in solze so nehale teči. Ko bi prebrala tiste Barbarine besede, ki jih je na družabno omrežje zapisala sedem ur pred nesrečo: »Enkrat ko umrem ... Ne tekmujte, kdo me ima bolj rad. Ne govorite onih žalostnih besed ... kako bi me radi vsaj še enkrat videli. Prosim, nikar ... Človek ljubi, dokler je živ ... Ko umre, ne potrebuje ne ljubezni ne besede.«