17-letnik umrl na poti na pogreb

ŠENTRUPERT – Šentrupertski gasilci so v četrtek pred svojim gasilskim domom pripravljali vse potrebno za petkovo gasilsko veselico. Med postavljanjem miz in stolov jih je nenadoma presenetil poziv. »Kaj pa je to?!« so se v tistem začudeno spogledali, potem pa razbrali, da se je zgodilo nekaj tragičnega. »Pravzaprav pred nosom, le za ovinkom,« je povedal Janez Primožič, njihov starejši član, ki je bil na veselici zadolžen za srečelov.

V samo pičlih dveh minutah so bili že tam, na prizorišču nesreče. In tudi tisti z najdebelejšo kožo, vajeni tako in tako že vsega hudega, so morali zamižati. Pred njihovimi očmi se je razgrnil grozljiv prizor, v katerem je 17-letni mopedist naletel na prednji del kombajna, ki je sestavljen iz ostrih konic. Ena se je zarila naravnost v njegovo mlado srce. Ko so kot blisk prihiteli gasilci, je tik pod mogočno šentrupertsko cerkvijo življenje Blaža Zaplatarja že ugasnilo.

Priden delavec

Blaž je bil fant, ki mu je življenje pomenilo več od šole. Rad je ministriral in rad je poslušal Nemir, svojo najljubšo narodno-zabavno skupino. Izvedeli smo, da je bila nad vsem vendarle njegova štirica, Tomosov moped, ki ga je varoval kot svetinjico, ki mu je pomenil okno v svet. Tako v sedanjosti kot prihodnosti. V sedanjosti je bil pomemben veter v njegovih laseh, v prihodnosti – zaslužek, delo. Pa ne kar kakšno: našel se je namreč v dejavnosti Saša in Mateje Novak iz Straže pri Novem mestu, ki se ukvarjata s pogrebnimi storitvami. Za njiju je že lep čas pridno delal in si kaj malega prislužil. »Tako pridnega fanta zlepa ne najdeš,« ga ni mogla prehvaliti Mateja Novak. Imela ga je skoraj za svojega. »V našem poklicu zares težko najdeš tako mladega in tako prizadevnega, kakršen je bil Blaž …«

Zahlipala je

Težko bo prebolela. Ne nazadnje tudi zato, ker ga je tako zaman pričakovala. V četrtek ob 17. uri bi ji moral namreč na pokopališču na Mirni pomagati pri nekem pogrebu. Tudi to pot bi v sprevodu nosil ali sliko ali križ. Malce pred četrto se je zato s svojim mopedom odpravil na Mirno. Mateji je poslal še sporočilo: »Prihajam!« »Niti nisem vedela, da prihaja z motorjem, sprva sem bila prepričana, da bo prišel s kolesom,« je pojasnjevala Mateja Novak. Še vedno v popolnem šoku – pri pokopu je pričakovala pomočnika, naposled bo tega pokopala.

Usodni ovinek

Blaž je iz domačih Poštaj, kot se reče po domače skrajnemu delu Šentruperta v smeri proti Vrhu, odbrzel mimo prve kapelice pa še mimo druge, nakar je po samo dvestotih metrih vožnje sledil nepregleden ovinek, za katerim se ozko cestišče vzpne rahlo do samega trga pred cerkvijo. Tam je tudi železnina. In tam posluje mirni 26-letnik, ki rad pomaga tudi drugim in po vsej dolini žanje. V nasprotni smeri se je prav počasi peljal s kombajnom in v ogledalu ob cesti zagledal mopedista. Ustavil se je. In malo počakal. Blažu pa se je očitno kar preveč mudilo. Zato je položil še zadnji ovinek v svojem življenju … Zatem je namreč trčil v prednji del kombajna. Nasadil se je na eno od špic in prebodla je njegovo mlado srce. V njegovem telesu je zazevala kot pest debela luknja, so nam pojasnjevali lokalni gasilci.

Blažev tri leta mlajši bratec Borut ga v četrtek zjutraj ni videl. Bil je v župnišču, imeli so oratorij. »Ko sem se peljal nazaj s pohoda – sem zagledal obtičali kombajn. Sprva nisem vedel, kaj se je zgodilo …« je užaloščeno govoril fant, ki bo svojega brata še kako pogrešal. Še kako ga bodo tudi njegovi starši, oče Anton in mama Jožica, reva je že tako na vozičku. Sinova smrt jo je pretresla do konca. Kot tudi voznika kombajna. Tudi on je moral pomoč poiskati v bolnišnici.