Čestitke!

V soboto sem se, kot običajno, mudila na osrednji ljubljanski tržnici. Bilo je ob približno 9. uri, ko sem na Pogačarjevem trgu šokirano zrla v moškega in žensko tam okoli polnih tridesetih let, ki sta se prepirala vsem na očeh. Kaj natančno je bilo, niti ne vem in pravzaprav sploh ni pomembno, bilo je histerično kričanje, mahanje z rokami, ženska je vpila, da ona ne bo kupovala tako dragih stvari njemu na ljubo, moški je izpuščal nerazumljive besede, nato vrgel pravkar kupljen kruh v smetnjak, ona ga je pobrala in ga po vsem slišanem in videnem še jela prepričevati, naj gre z njo po meso. Ljudje božji, navzoči smo bili osupli. Za trenutek pomislim, ali je to morda prizor za skrito kamero, ko ugledam, da imata ta odrasla osebka dva otroka, še ne šoloobvezno deklico, ki je za sabo vlekla psa, in malo večjega sina. Bog pomagaj, sta pod vplivom kakšnih substanc? Šokantno je bilo še nekaj: otroka namreč sploh nista reagirala na eksces, tam okoli sta se smukala, kot da se nič ne dogaja. Je to njuna vsakdanja »normalnost«? Bržčas. Nakar so se razšli, moški v svojo smer, razjarjen in obseden, mama z otrokoma pa v pokrito tržnico. Kdo bo pomagal tema dvema nesrečnima otročkoma?

Ugleden mož iz naše lepe podalpske kotanje, ki dobiva prostor v medijih kot za šalo, ne samo kadar se razgovori o svojem strokovnem vseznanju, ampak je zaželen, da razpreda tudi o širših družbeno-socialnih vsebinah in nas kajpada poučuje, kaj je prav in kaj narobe. V tem je praviloma izjemno luciden, ni kaj. A v zasebnosti, dragi moji, je povsem drugače. Zelo drugače. Varanje, sprenevedanje, laži in nasilje – v tem paranoidnem svetu plava kot riba v vodi. Ko ga vidiš, bi rekel, da je pravzaprav popolnoma sprejemljiv moški, morda bi celo pomislil, da je popoln pacifist, a glej to podobo, ki ji je laž bližja od resnice. Vreči ženo s tremi še ne šoloobveznimi otroki iz hiše je za velikega in cenjenega misleca pač povsem sprejemljivo dejanje. Kajti on si je vselil mladoletniško izvoljenko. On potrebuje svobodo, on potrebuje prostor in on potrebuje tudi mir, zatorej jih nekaj časa ne more videvati. Leto, dve, tri?! Mama in trije otroci so bili nekaj časa v varni hiši. Ampak, veste, kaj želim povedati, da nam takšna okvarjena struktura pač ne more deliti prav nobenih naukov. Ker je preprosto nasilni stvor. Zame je vreden velikega prezira, pa naj bo strokovnjak kakršnega koli že formata, zame je mrtev. Človek, ki ga poganja zavestna podlost, ki je nasilen in patološki lažnivec, ki je soustvaril tri otroke, zdaj pa ne ve, kakšna je njegova soodgovornost do njih. Oče, ki je svoje potomce zatajil.

Ana je danes srce ene izmed varnih hiš v Sloveniji. Odraščala je v, hm, tipični slovenski družini. Mama in oče sta se pri njenih trinajstih letih razšla, a do takrat, pravi, je bila na peklenski gugalnici. Starši so visokoizobraženi, oba sta izbrala najsvetejša poklica na tem svetu. Človek bi mislil, da jima je skorajda vse jasno, ampak seveda to že vemo: srce in razum sta med ljudi razporejena po neznanem naključju in nista prav v nobenem sorazmerju z izobrazbo, barvo oči in številko stopal. Ana, najstarejša izmed treh otrok, je bila skorajda šest mesecev na pedopsihiatriji, ker so se starši tako krvoločno ločevali, da so jo spravili tjakaj. Noče več govoriti o tistih časih, ki so še vedno globoko v njej, o strahu pred nasiljem, odhajanjem, zapuščenostjo. Še vedno je sama, nima partnerja in nima družine, s svojo primarno je pretrgala vse stike, a je našla svoj smisel v delu z drugimi – ranjenimi in zaznamovanimi.

Danes je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Resnici na ljubo: v Sloveniji je bilo za zaščito žensk narejenega bore malo. Še več, v zadnjih dveh, treh letih se je formalnopravno stanje celo poslabšalo. Me niti ne čudi več: kajti niti ženske, kaj šele moški, politične odločevalke in odločevalci, nimajo nikakršne potrebe niti želje urediti polje nasilja. Zakaj bi urejali nekaj, kar nam je preveč domače, vsakdanje, torej sprejemljivo? Kako naj bi potem razumeli, da nasilje ubija in ubije posameznika in demolira družbo kot celoto. Zakaj odločevalci nočejo spregledati, da je slovenska družba prežeta z nasiljem moškega nad žensko in posledično hudo zlorabo otrok? Mar so res sami tudi del tega zla? Subjektivno in objektivno.

Spoštovani visoki in etablirani guruji: za praznik vam voščim in pošiljam peticijo. Voščilo se običajno prebere, lahko pa tudi razume. Zatorej čestitke iz srca – za razumevanje!