Prihodnji mesec bo minilo 18 let, odkar je princesa Diana s partnerjem Dodijem Al Fayedom umrla v prometni nesreči v Parizu. A čeprav so preiskovalci tragedijo skoraj nemudoma označili za nesrečo, teorije zarote še vedno niso potihnile. Od tiste, da je Diana, naveličana vdorov v zasebnost, uprizorila lastno smrt, do najbolj priljubljenih, da za prezgodnjo smrtjo oboževane princese stojita britanska kraljeva družina in obveščevalna služba Mi6. A tudi ti bi se lahko zgolj postavili v vrsto teh, ki naj bi se je želeli odkrižati, saj si je svetlolaso princeso ljudskih src za tarčo že 14 let prej izbrala Irska republikanska armada (IRA). »Hoteli so jo ubiti skupaj z nami in vsemi drugimi v prostoru,« se je o poskusu terorističnega napada po desetletjih tišine zdaj prvič razgovoril Roger Taylor, bobnar britanske glasbene skupine Duran Duran.
Neuspeli poskus atentata
Birminghamski fantje so začenši z letom 1979 s svetlobno hitrostjo osvojili glasbene lestvice in se prebili med elito najvplivnejših zasedb 80. let, eno najzvestejših in najbolj gorečih oboževalk pa so našli v lady Di. Njene kraljeve obveze gor ali dol, na njihovem koncertu ni smela manjkati, to pa je s pridom izkoristila IRA in poskušala, nemeneč se za druge ljubitelje glasbe, v dvorano podtakniti bombo. Dovolj eksploziva, da bi v detonaciji umrli vsi – ali bi bili najmanj huje ranjeni – v polmeru 20 metrov. A očitno je bila sreča tedaj še na Dianini strani, saj so jo zaradi morda malce nespretnega operativca vsi odnesli brez praske. Še več, desetletje po poskusu atentata nihče sploh ni vedel zanj. »Bil je briljanten, četudi strahoten načrt,« je v avtobiografiji zapisal Sean O’Callaghan, nesojeni bombaš.
Bil je 20. julij 1983. Vsi, ki so se želeli pozibavati v zvokih pop rock skupine, ki je zaznamovala tedanjo mladino, ter so imeli nekaj pod palcem, so se na dobrodelnem koncertu zbrali v londonskem gledališču Dominion Theatre. Tudi princesa Diana s tedanjim možem in prestolonaslednikom, princem Charlesom, a to bi se za kraljevi par lahko končalo tragično. O’Callaghan s pomembno nalogo na plečih je že prej namreč našel ustrezno veliko zidno odprtino v neposredni bližini kraljeve lože, storiti bi moral le še poslednji korak: se na dan koncerta prikrasti v gledališče, tokrat z 10 kilogrami eksploziva, naravnati časovno stikalo in pobegniti. Na njegovo smolo in srečo mnogih pa mu je nekaj prekrižalo načrte – ni mogel vstopiti in dokončati začetega. »Pretreslo nas je do obisti. Za načrt smo izvedeli šele leta pozneje, morda sredi 90. let, a to kljub temu ni zmanjšalo groze ob misli, kaj bi se lahko zgodilo. Hoteli so ubiti nas, Diano in Charlesa ter vse preostale v prostoru,« pravi Taylor.
Bližnja srečanja s smrtjo
Devet let je poskus atentata ostal skrivnost, vendar so Duran Duran tudi s tako znatnim časovnim zamikom na zatilju nato začutili hladen dih smrti. Četudi to ni bilo edinikrat, da jih je – skupaj ali posamič – smrt vsaj od daleč oplazila. »Med snežno nevihto smo z majhnim letalom le za las zgrešili stolp Blackpool. Zdelo se mi je, da smo leteli le kakšne tri metre stran. Tako si ne bi želel umreti, naslovnica nikakor ne bi bila glamurozna,« se spominja klaviaturist Nick Rhodes, medtem ko je Simon Le Bon, vodilni glas skupine, v spominih zajadral trideset let v preteklost, ko bi skoraj končal v morju. »Vsekakor se mi je utrnila misel na smrt, vseskozi sem razmišljal o družini. Kako jih želim videti,« je dejal Le Bon, ki je bil med hitrostno regato leta 1985 dolgih 40 minut ujet pod jadrnico, ki se je obrnila naokoli. Rešil ga je zračni žep, zaradi katerega je lahko dočakal reševalce, da so ga s helikopterjem izvlekli iz ledene vode. Podobno je smrti zrl v oči basist John Taylor, ki si je z zlorabo alkohola in drog počasi, a vztrajno kopal prezgodnji grob. »Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem povsem izgubil nadzor. Tedaj sem bil prepričan, da je to to. To je moj konec.« A očitno je govoril preuranjeno, saj britanski fantje še danes, več kot 35 let po ustanovitvi skupine, razveseljujejo glasbene sladokusce.
