Racajoča hoja. Cilindrast klobuk in sprehajalna palica. Brčice v obliki trapeza. Kdo je to? Odgovor je kot na dlani, saj se nam pred očmi takoj zariše podoba Charlieja Chaplina, ene najbolj prepoznavnih figur nemega filma. Smešni potepuh, ki je komediji vbrizgal tudi merico tragike in se ustoličil kot kralj nemega filma, pa se na prestol najbrž ne bi povzpel, če bi poslušal nasvete filmskih studiev, ki so mu polagali na srce, naj spremeni ime, odvrže klobuk, si prisvoji manj opotekajočo se hojo in si pobrije obrazne kocine. A Chaplin je na srečo filmske umetnosti ostal gluh za njihove nasvete.
Užalil bi invalide
Začel je s petjem in poplesavanjem na londonskih ulicah, nato je v zavetju komedijantske gledališke skupine še kot najstnik prvič popotoval na drugo stran velike luže, kjer je navduševal z darom pantomime, da se je londonskemu komiku in producentu Charlesu Austinu utrnila zamisel. Chaplin bi lahko zapolnil vrzel med nemimi komiki, po katerih so zaradi uspeha Busterja Keatona tedaj povpraševali veliki hollywoodski studii. In je filmskemu studiu Universal poslal pismo s predlogom, naj Charlieju naklonijo priložnost. A medtem ko je Austin verjel v 23-letnega mladeniča, ameriških veljakov filmske umetnosti ni prepričal.
»Brčice morajo stran, spremeni pa naj tudi ime. Prehitro bi se ga namreč lahko zamenjalo z drugim komikom, s Charliejem Chasom, poleg tega ima njegov priimek preveč judovski prizvok,« so leta 1912 odpisali iz Universala in prosili, naj v odgovoru zapiše predloge za Charliejevo novo odrsko ime.
»Opozorite ga tudi, naj opusti svojo hojo. Ta je morda primerna za britanske glasbene odre, a ne tudi za večje filmsko občinstvo, saj bi lahko koga užalil, invalide ali tiste s krivimi nogami. Vsekakor mora paziti, da z izraznostjo in mimiko ne bo šel čez rob. Predlagamo pa tudi, da preizkusi kak drug klobuk ali čepico, morda baretko.«
Dolg seznam, kaj mora spremeniti, če želi dobiti priložnost za uspeh. Na kar pa je Austin lahko zgolj odvrnil, da iz te moke ne bo kruha, saj Chaplin ostro nasprotuje spremembam svojega sloga in pojavnosti.
Pljunek v
lastno skledo
Chaplin je zavrnil predloge, a mu je studio vseeno plačal pot v Ameriko. Zaradi vse večjega povpraševanja po Keatonu, ki je zaradi rastoče slave »postajal vse bolj nevzdržen«, so s Chaplinom vseeno želeli narediti poskusno snemanje. Toda na avdiciji je na željo studia res opustil svoje posebnosti, ki so ga pozneje izstrelile med legende. In ocena je bila vse prej kot laskava. »Povsem nezadovoljivo. Medel slog, brez kakršne koli osebnosti.«
Universal je tako pljunili v lastno skledo, Chaplin je še istega leta podpisal pogodbo drugje, s studiem Keystone, in posnel svoj prvi nemi film, le malo zatem je predstavil še lik potepuha. Zvezda je bila rojena. Pod njegovimi pogoji. Z njegovim imenom in slogom.
Dobro stoletje stara korespondenca med Universalom in producentom Austinom, ki so jo nedavno izbrskali iz zaprašenih arhivov britanske dobrodelne organizacije Grand Order of Water Rats, ki ji je svojčas načeloval prav Austin, je vrgla povsem novo luč na začetke ene od največjih kulturnih ikon vseh časov.
»Vznemirjeni smo zaradi odkritja. Pisma namreč osvetlijo Charliejeve najzgodnejše karierne začetke, ko je še poskušal dobiti svojo prvo filmsko pogodbo,« pravi tajnik društva Mike Martin in dodaja, da bodo na ogled v njihovem društvenem muzeju. Skupaj s Chaplinovim cilindrom in sprehajalno palico.
.
