KONČARJEVI ZAPISKI

Uglasbil je moje sanje

Objavljeno: 25.12.2017 18:09Posodobljeno: 25.12.2017 18:09

Slavko Avsenik mlajši nima le vrhunske glasbene izobrazbe in vrhunskega čuta za glasbo, temveč je vrhunski tudi kot človek.

Davnega leta 1993 je bilo, ko sem spoznal Slavka Avsenika mlajšega, sina ta velikega Slavca – legende. Diplomanta slovitega ameriškega Juliarda (ene najprestižnejših glasbenih akademij na svetu) je režiser Anton Tomašič povabil, da spiše glasbo za film Rabljeva freska, ki je nastal v produkciji moje producentske hiše. Takrat sva s Slavkom komunicirala bolj na vljudnostni ravni, jaz z njim bolj kot producent, ki plačam njegovo delo. Pa me je nekako pritegnil in očaral s preprostostjo in človečnostjo. Predvsem je bila glasba, ki jo je ustvaril za film, nekaj izjemno dobrega in posebnega. Mojstrovina, ki je v filmu predstavljala ne le glasbeno kuliso, temveč mu je vdihnila dodano vrednost, ta pa je bila predvsem v tujini, kamor se je film prebil (predvajali so ga v ZDA, Avstraliji, Kanadi, Italiji in Španiji), dodobra opažena.

Od uvodnega songa dalje

S Slavkom sva potem sodelovala tudi pri teve nadaljevanki Kdo bo koga, za katero sem spisal scenarij in v njej tudi odigral eno glavnih vlog, on, velemojster, pa je prispeval sila spevno in prepoznavno glasbo. Zato nisem dolgo razmišljal, komu naj zaupam pisanje glasbe za svoj filmski prvenec Vlomilci delajo poleti. Slavko je bil vesel povabila. Prebral je scenarij, ki sem mu ga poslal, in potrdil sodelovanje. Začeli smo snemati. Tudi sam še nisem natanko vedel, kje bom potreboval glasbeno podlago, vedel pa sem, da bom potreboval uvodni song, popevko, ki bo nekakšna rdeča nit celotne filmske glasbe. Sedela sva v njegovem studiu in se zatopila v snovanje omenjene popevke. »Hja, Roman, besedilo bi prav prišlo!« je rekel Slavko. Nič, kaj sem hotel, šel sem domov in čez par dni sem mu ga poslal. Besedilo mu je bilo takoj všeč.
 

Ta glasbeni genij je glasbeno do skrajnosti natančno ujel čisto vsak gib vsakega konja.


 

Spet sva sedla in se dogovorila, da bodo uvodni song izvajali Kalamari, perfektna primorska zasedba, potem pa sem Slavku poskušal, kakor sem najbolje vedel in znal, pričarati vse tisto, kar sem želel za film, ne le za uvodni song. Skakal sem tako pred njim, interpretiral dialoge, recitiral besedilo, ki sem ga spesnil, živo slikal pred njegovo mirno in spokojno in vsega hudega vajeno obličje posamezne prizore, doživetja, občutja in hotenja, ki so se mi motala po razburjeni, ustvarjalno pregreti glavi. Niti trznil ni, Slavko Avsenik mlajši. Le poslušal me je, intenzivno in zbrano. Potem me je vljudno odslovil in mi rekel, da me bo poklical, ko bo imel nekaj narejenega. Orkafiks, sem si mislil, a tako gre to. On bo zdaj kar sam, brez mene. In je! Pripravil je čudovito glasbo, da se povedati ne da. Poklical me je, takrat, in čez slabe pol ure sem že sedel v njegovem studiu. Zalaufal je slikovni del filma, istočasno pa tudi zvokovni, se pravi glasbo, ki jo je skomponiral.

Zanj je to samoumevno

Ljudje božji (al' pa Titovi, mi je čisto vseeno!), da bi vi slišali, kako je ta gospod skladatelj prelil v glasbo (in glasbene dodatke, akcente ipd.) vse tisto, kar sem mu poskušal s svojo neveščostjo razložiti! Kurja polt po vsem telesu, vam povem! Slavko je uglasbil moje sanje. Čisto do konca in v vsej širini in povednosti. Neverjetno se mi je dozdevalo vse skupaj, ko sem poslušal, delček za dečkom, ko film teče, kako se sliši, kako glasba nadgrajuje, pojasnjuje, plemeniti vsak filmski prizor. Blaženost, čista blaženost je napolnila mojo hvaležno, malo duš'co in nisem si mogel kaj, da ne bi kar sproti objemal malce presenečenega Slavka in se mu zahvaljeval. Zadel je žebljico na glavico. In se ni prav nič razburjal. Prav nič ni poskakoval od veselja in radosti. To je bilo zanj pač nekaj samoumevnega. Nekaj, kar on zna in mu je kar nekako lastno. Poslanstvo pač, ki so mu ga rojenice položile že v zibko.

Film je teve publika vzela za svojega. In Slavkovo glasbo v njem. Seveda nisem niti za trenutek pomišljal, ko se je bilo treba odločiti, komu dati možnost pisanja glasbe za moj naslednji film. S Slavkom sva se pač ujela tako čisto do konca, da nama ni bilo treba več niti govoriti. Samo pogledala sva se in velemojster Slavko Avsenik mlajši je že natančno vedel, kaj se v moji nori glavi pleteniči. Tudi za Zakleto bajto je prispeval naravnost fenomenalno glasbo, ki je filmu vseskozi dajala tisto tako težko razložljivo dodano vrednoto. Izjemno mojstrovino pa je Slavko skomponiral za moj tretji film Princ na belem konju. V tem filmu je prav poseben prizor, ko sloviti lipiški mojstri konjeniki s svojimi varovanci udejanjajo vrhunske dresurne vragolije. Šel sem k Slavku, mu povedal, kaj nameravam posneti, in ga poprosil za nasvet glede glasbe. »Veš kaj, Roman, naj oni kar na svojo glasbo, ki so je že dodobra vajeni, vse skupaj naredijo, potem bom pa že jaz naredil vse tako, da bo prav. Da boš zadovoljen ti in – konji, pa še njih dreserji,« je rekel popolnoma samozavestno in niti trznil ni. Malce skeptično sem ga pogledal, pa me je samo po rami potrepljal in čisto tiho dodal: »Brez skrbi! Vse bo tako, kot si si zamislil.«

Hvalnica lipicancem

Hja, pa ni bilo! Niti slučajno ni bilo tako, kot sem si zamislil, temveč je bilo – milijonkrat boljše! Ljudje moji predragi, če le imate možnost, si oglejte prizor v filmu Princ na belem konju, kjer nastopajo lipicanci, in poslušajte, kaj je skup spravil naš vrli Slavko. Uspelo mu je tako rekoč nemogoče! Ta glasbeni genij (drugače ga ne morem poimenovati) je glasbeno ne le do skrajnosti natančno ujel čisto vsak gib vsakega konja, temveč je iz vsega skupaj naredil briljantno briljanco čistokrvnega dunajskega valčka, v več glasbenih variacijah, ki pa se prelivajo in zlivajo druga v drugo tako neopazno in tako pristno, da je celoten prizor ena sama glasbena hvalnica slovenskim lipicancem! Kurja polt – spet in znova, a zdaj še v veliko močnejši obliki.
Ne morem zapisati drugega kot to, da Slavko Avsenik mlajši pač zna, kar zna, in to zna neponovljivo vrhunsko. Vrhunska je njegova izobrazba, vrhunski je njegov čut za glasbo in vrhunski je on, sam samcat, kot človek. Mil in nežen, pa hkrati samozavestno (a nikakor ne samovšečno) odločen in čvrst v tem, kar počne. Človek, na katerega se lahko v vsakem ustvarjalnem trenutku popolnoma zaneseš. Hvala, Slavko Avsenik mlajši. Slovenski skladatelj. In malce tudi moj prijatelj.

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja