Mlada godalca bosta jutri zažigala v Ljubljani

Čeprav nista edina, gre vendarle verjetno v nekem pogledu največ zaslug za vnovičen vzpon priljubljenosti klasične glasbe po svetu hrvaško-slovenskemu violončelskemu dvojcu 2Cellos. Mojstra violončela sta namreč s skladbami iz drugih žanrov v klasični izvedbi in svojskim značilnim nastopom klasično glasbo približala širokemu krogu poslušalcev. A kljub velikemu svetovnemu uspehu nista edina, ki občinstvo navdušujeta s klasiko. Drug, prav tako vse uspešnejši glasbeni dvojec prihaja iz Avstrije. Tam sta namreč moči v dvojcu BartolomeyBittmann združila violončelist Matthias Bartolomey in violinist Klemens Bittmann, ki poprime tudi za violo in mandolo. Mlada glasbenika nekateri že primerjajo s slavnejšima kolegoma, čeprav gre pri njiju za kombinacijo inštrumentov. »Razlika med nami je predvsem v tem, da sva midva osredotočena tudi na ustvarjanje glasbe, da jo piševa tudi sama, ne le na nastopanje. Že od začetka skupne poti je rdeča nit najine filozofije ustvarjanje novega repertoarja za čelo in violino ter čelo in mandolo. Ta je unikaten inštrument, ki sva ga iznašla in dizajnirala,« pravi Matthias Bartolomey.

Ne kot oče in ded

Kako velik in širok je krog njunih oboževalcev pri nas, se bo pokazalo prav te dni. Jutri bosta nastopila v sklopu Cellofesta v Ljubljani. Matthias Bartolomey je iz mladega rodu znane dunajske družine glasbenikov, a je malce zavil s tradicionalne rodbinske poti. Njegov ded je prišel s Češkega v dunajsko Filharmonijo, kjer je postal solo klarinetist. Tradicijo je nadaljeval oče, ki je bil do nedavnega glavni violončelist. Sprva je kazalo, da bo šel Matthias po njuni poti, a se je zasukalo drugače. »Mislim, da je tako moralo biti in da je prav, kot se je razvilo. Če bi namreč ostal le v Filharmoniji in s tem nadaljeval tradicijo, bi bil prikrajšan za mnogo tistega, kar mi daje veliko zadovoljstvo in kar je moj poklic. Sodelovanja s Klemensom, denimo, sploh ne bi bilo, s tem pa tudi ne BartolomeyBittmanna. Tako pa se je vse skupaj razvilo v novo, malce drugačno in predvsem uspešno pot,« pravi. Poleg klasike namreč od združitve igrata jazz, rock in druge zvrsti. »In prav to je tisto, kar sem si želel delati,« doda.

Z bogatimi izkušnjami se je dvojcu pridružil Klemens Bittmann. Poleg igranja violine, viole in mandole je skladatelj in aranžer. V domačem Gradcu se je igranja violine začel učiti pri šestih letih. Iz klasične violine je diplomiral pred dvanajstimi leti na umetniški univerzi v domačem kraju, nato pa je nadaljeval z dveletnim študijem jazz violine na Didier Lockwood Music Center v Parizu. V Avstriji je ustanovitelj Beefolk in Folksmilch, v katerem je violinist. Že samostojno je, podobno kot Matthias Bartolomey, nastopal tudi v tujini.

Samoupravljanje z vdori

Ko sta združila moči, sta se lotila repertoarja, kakršnega sta si želela. »Veliko časa sva porabila za pisanje glasbe. Imava nekakšno kvaziglasbeno samoupravljanje, hehe,« pravi Klemens. Česar se tako lotita, se lotita na svoj način, pa naj gre za komorno glasbo, jazz, rock, pop ali katero drugo zvrst. Rdeča nit in glavna značilnost njunega ustvarjanja je ne glede na zvrst namreč nekonvencionalno in inovativno delo. Rada kršita konvencionalnost. To je pravzaprav ustvarjalnost v pravem pomenu besede in način, po katerem se odkrivajo nove stvari v glasbi. »Na neki način bi temu lahko rekli žongliranje. Ne veš namreč, kaj se bo na koncu izcimilo, niti ali bo všeč občinstvu ali celo nama,« pristavita. A pokazalo se je, da je to zadetek v polno. Odkar nastopata skupaj, so se poslušalci namreč navadili na to, da prihajajo na koncerte mejnikov. »Pridejo z vedenjem in pričakovanjem, da bodo slišali nekaj drugačnega, kar je značilno prav za naju. Nisva sicer edina v tovrstnem početju, bi pa rekla, da je značilno, da sva to midva,« povesta.

»V raznoliki glasbi, ki jo ustvarjata, so prvine klasične komorne glasba, jazza, etno ter včasih tudi pop in rock izvajalskih prijemov. Z veliko igrivosti se sprehajata skozi skladbe, polne energičnih in virtuoznih rifov, spontanih improvizacij in zasanjanih, občutenih pasaž. Kdo bi si mislil, da lahko klasični inštrumenti tako zagroovajo,« je povzetek kritik, ki ju označujejo tudi za glasbenika, ki prebijata meje v glasbi. »Eden dobi idejo, melodijo, glasbeno celico. Preigrava, poskuša to in ono. Drugi se pridruži z vdori, kot se reče. Drug drugega pogosto vprašava, češ, ali lahko igraš v sozvočju s tem. In poskušava. Rezultat je potem tu v nekaj urah,« opisujeta nastajanje skladb.

Obožuje Piran

Dvojec tokrat koncertno prvič prihaja v Slovenijo, kot pravita, pa vsekakor ne zadnjič. »Vem, da se sliši malce osladno, a nastopa se res veseliva. Čeprav bova nastopila kot BartolomeyBittmann prvič, Slovenijo poznam že od prej tudi zasebno. Med drugim sem na začetku prejšnjega desetletja tri poletja nekaj časa preživel v Trenti na masterclassu, ki ga je organizirala Dunajska filharmonija. Sošolca, če temu lahko tako rečemo, sva bila takrat z Luko Šulićem iz 2Cellos in na te masterclasse imam lepe spomine. Dobro smo se imeli. Očaral me je tudi Triglavski narodni park. Marca letos pa sem bil nekaj dni v Piranu, ki je brez pretiravanja rečeno eno mojih najljubših evropskih mest,« pravi o Sloveniji Matthias.

Klemens Bittmann bolj kot predele Slovenije pozna Slovence. »Tudi jaz sem že bil pri vas zasebno, dežela je popolna za počitnikovanje. V prostem času rad kolesarim in tečem in pri vas je za to veliko lepih poti. Tako se sprostim, pomirim in hkrati nabiram in vzdržujem prepotrebno kondicijo. Res pa bolj kot Slovenijo, čeprav sem iz Gradca, poznam Slovence. Precej jih namreč študira ali živi v Gradcu,« pravi. O zasebnosti ne govorita veliko. Med drugim zato, ker je zanjo bore malo časa. »Kariera je zdaj na prvem mestu, saj nama reže kruh, in to je verjetno logično in razumljivo. Oba sva samska in neporočena, svobodna, hehe. Drugače tudi ne bi šlo. Niti hišnega ljubljenčka nimam. Preprosto ni časa. Imam samo violino, hehe,« še doda.