NA EKS

Marko Brecelj

Objavljeno: 25.12.2017 17:09Posodobljeno: 25.12.2017 17:09

Marko Brecelj, tisti, ki se je pustil na oder prinesti kot kitajski cesar, v enega od zagrebških muzejev pa pride z oslom, ostaja tak, kot je venomer bil.

Marko Brecelj FOTO: UROŠ HOČEVAR

Ne, danes ne bi razgaljal nobene, ki si tega tako srčno želijo. Še najmanj kake facebook starlete, kakšne Gucci Korošice Denise, ki je »trdno prepričana«, da ji vsa Slovenija (in še kdo) zavida njene Guccijeve izdelke. Tokrat je na vrsti Marko Brecelj. Tisti buldožer, ki je postal svojevrstni slovenski antikrist.
Dva dneva sta minila od dogodka Heil Money! Na njem je Marko Brecelj prek skypa ​s članicami in člani Kolektivne pisarne UPB predstavil zaključke konference Sedem ur na minute in poročal o za nevladje razpadnih razmerah na frontnih sedežih UPB (Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon) v Tolminu, Ljubljani in Kopru in tudi drugod v Sloveniji.
No, že dan prej sta Brecelj in njegovo Društvo zmernega napredka pripravila dogodek, ki mu je Brecelj nadel ime 1,78. »Društvo prijateljev zmernega napredka bi jo ob pomoči UPB moglo imenovati tudi Faul! zaradi arogantnega obnašanja Nebodotičnega izvoljenca množic. Že drugo leto zapored namreč osem mesecev po razpisu nismo dobili nobenega odgovora na vlogo. Ni nam toliko zaradi občinskega denarja, ampak smo prepričani, da naš primer dokazuje nevzdržne razmere, ki trajajo v Demokratičnem despotizmu Borisa Popovića,« je Brecelj zapisal v povabilu.

Marko Brecelj pač ne more iz svoje kože. Že v Buldožerjih (verjetno najboljša jugoslovanska rockovska skupina vseh časov) je dokazal, da je sicer ekscesno-cinični glasbeni ustvarjalec, a poleg tega ima dobro razvit čut za sočloveka. Še posebno ga ganejo zelo žalostne življenjske zgodbe in usode. Pa saj se še vsi spomnimo, kako je v svojem stanovanju v Šiški kakšnega pol leta gostil znanega ljubljanskega klošarja Panto, ki so mu nekateri rekli Tranzistor. Panta pri njem prebije mrzlo zimo, pomnijo dobro obveščeni.
Mine nekaj časa, se preseli v Koper, kjer postane t. i. WC-direktor ponovno ustanovljenega Mladinskega kulturnega centra (MKC). Vseskozi se bori proti sistemskemu zatiranju mladinske kulture. Zaradi specifičnega načina vodenja in skorajda nemogočega značaja se v Kopru pojavijo napisi Brecelj – diktator. Odkar je direktor MKC, Marko pritiska na Ljubljano, naj ne pozabi na razvoj in pomen lokalnih mladinskih scen. Kot zakleto noben kulturni minister nima nikoli dovolj posluha za razvoj mladinske kulture, zato se da na neki novoletni sprejem prinesti kot kitajski cesar.

Marko ustanovi Društvo prijateljev zmernega napredka, izdaja Trobento, skrbi za alternativno kulturo in se začne resno ukvarjati s politiko. Leta 1994 neuspešno kandidira za župana Kopra in poskus ponovi še nekajkrat.

V Mladini predvidijo, da bo postal župan Kopra, da bo iz mesta pregnal vojaške ladje in iz njega naredil največji mladinski kulturni center na svetu. Koprska škofija pa da se bo preselila v Novo Gorico …

Sredi letošnjega leta se v javnosti pojavi izdelek Nord Cross Produktion iz Ljubljane z naslovom LP film Buldožer – Pljuni istini u oči (skupaj s Cocktailom najbrž tudi eden najboljših albumov daleč naokoli). Brecelj je zadovoljen, čeprav to nerad prizna. Po predstavi pa je bil celo pripravljen primerjati svoj pogled na čas in okoliščine, v katerih je bila ustvarjena znamenita plošča s svojim videnjem časa in okoliščin, v katerih je nastal film.

Marko Brecelj, tisti, ki se je pustil na oder prinesti kot kitajski cesar, v enega od muzejev v Zagrebu pa pride z oslom, ostaja tak, kot je venomer bil. Brez dvoličnosti, ki prežema današnji trenutek, vendar še vedno cinik in nekaj malega ekscentrik.

Njegova želja je bila postati meteorolog, vendar dlje od tretjega letnika ni prišel. Spomin na leto 1973 pa je še živ, spomin na izid legendarne plošče Cocktail (po mnenju številnih še danes daleč najboljši kantavtorski album v Sloveniji), ki mu poleg slave prinese še nagrado sedem sekretarjev Skoja, a jo Marko pozabi na kranjski železniški postaji. Še naprej pa je in bo gonilna sila Društva prijateljev zmernega napredka v »Demokratičnem despotizmu Borisa Popovića«, kot je razbrati. In prav je tako!

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja