Bob Dylan brez balasta

Minuli četrtek se je v ljubljanskih Stožicah ustavila karavana Boba Dylana, legendarnega glasbenika, ki 74 letom navkljub še vedno koncertira v sklopu svoje Večne turneje. Obiskal nas je z vrhunskimi glasbeniki – koncert je bil brez vsakršnega balasta klasičnih šovov in nepotrebnega tratenja časa s prilizovanjem občinstvu. Bob Dylan je dosegel točko, ko si to lahko privošči, podari nam, po kar smo prišli. Večina glasbenikov mu to pošteno zavida. A velja še enkrat poudariti, da ne gre za nespoštljiv odnos do občinstva, temveč za upor komercializaciji in tako imenovanemu spektaklu, s katerim večina bleferskih nastopačev zavaja občinstvo.

Že izbor skladb je bil fantastičen, prav nič ni manjkalo, od starih uspešnic do aktualnih skladb. Izvedba je bila vrhunska, prav vse – tudi zvok (Stožice so po navadi zvočno problematične), aranžmaji – je bilo noro dobro. Glasba je bila tehnično zelo zahtevna, veliko valčkov in zapletenih blues ritmov. Vse skupaj pa je sijajno povezoval pedal steel. Tisti, ki še niso obiskali Dylanovega koncerta, so bili nekoliko presenečeni, celo razočarani nad njegovo interpretacijo skladb, nerazumljivostjo besedil in podobnim. Ampak koncerta Boba Dylana se ne obišče kot prazna vreča, ki je prišla, da jo bo s poskakovanjem zabavala živobarvno oblečena opica na odru. Tisti, ki poznamo njegove skladbe, poznamo njihova besedila in nismo potrebovali pol ure, preden smo ugotovili, da nam igra svojo največjo uspešnico Blowin' in the Wind. Verjetno bi bila ta zadrega manjša, če bi koncert prestavili v bolj intimno dvorano, saj so bile Stožice napol polne, kar je nekoliko kvarilo splošen vtis. A Dylana to ni zmotilo, bil je razpoložen in je celo zaplesal. Tudi oder je bil skladno pripravljen, minimalističen, vendar premišljen, učinkovit in znova brez nepotrebnega balasta tako imenovanih spot lightov.