TRI PROTI ENA

Zmago Jelinčič: Rad upoštevam modrost: Da, draga!

Objavljeno: 02.01.2018 14:45Posodobljeno: 02.01.2018 14:45

Tudi pri Jelinčičevih je december vesel in najraje ga preživijo v družinskem krogu. Očka Zmago, ki bo januarja dopolnil 70 let, sicer pravi, da zase najbolje skrbi tako, da se ima dobro. Če se imajo dobro njegove tri dame, se ima dobro tudi on.

Ali sta po toliko letih zakon in družinska dinamika drugačna? »Mislim, da je vzajemno delovanje enako, kot je bilo na začetku,« pravi Monika, »le da so zdaj odločitve bolj pretehtane in premišljene.« Zmago se strinja: »Ni več odločitev na vrat na nos, razen kadar Monika zagleda kakšen kos obleke, takrat je potreben le hipec, pa jo gre pomerit. Ni rečeno, da jo kupi, ampak ogled je takojšen. Pri hčerkicah je odnos malo drugačen, z odraščanjem se pogovori očeta z otrokoma razlikujejo od tistih z materjo, kar je logično. Posledica je torej – tri proti enemu.«

Ubogljivi očka

»Vse leto skrbim za svoja tri dekleta,« se zasmeji očka Zmago. »Seveda jim je to prav všeč in jaz se trudim, da jim čim večkrat in čim bolj ugodim.« Ali to pomeni, da jih uboga? Med njegovim navdušenim pritrjevanjem vztrajno kimata tudi hčerki Aleksandra Tisa, ki bo januarja dopolnila 14 let, in Aleksija Iris, ki bo prav tako januarja upihnila 11 svečk. »One sicer malce manj ubogajo mene,« doda politik, »a vseeno se tako na neki način spodobi, saj sem v manjšini.« Čeprav je tudi v decembru kar nekaj službenih obveznosti, pa se v tem prazničnem času malce lažje najde čas za družino in druženje s prijatelji. »V tem času je vse prijetnejše, bolj sproščeno in tako pride na vrsto tudi kakšen kozarček kuhanega vina,« pove. Najraje pa jo ob koncih tedna pobrišejo na Štajersko, k Monikinim staršem, kjer uživajo v počasnejšem življenju manjšega kraja in v naravi, ki ga obkroža. »Imeli smo celo štiri kokoši,« pove Aleksandra Tisa, »dve mlajši in dve starejši. A je mlajši dve odnesla lisica.« Novica preseneti tudi Zmaga, ki za ta najnovejši izbruh lisičjega kriminala še ni slišal.

Trma, kulinarika, druženje

Hčerki sta mu podobni predvsem v tem, da sta trmasti, počasi prizna gospod Jelinčič. »Ampak saj to ni nič slabega, trma je lahko kvalitetna zadeva,« hitro opozori. »Če znaš to obrniti v svoj prid, si lahko vztrajen in to postane tvoja močna plat.« In tako je tudi pri hčerkah. »Obe sta izjemno 'brihtni', in če se v kaj zapičita in zaženeta, bosta to tudi usvojili ali osvojili. Aleksija Iris je sicer malce bolj ležerne sorte, to ima po meni.« A dekleti, ki se učita številnih jezikov, med drugim latinsko in francosko, nista pridni le v šoli, saj tudi doma radi poprimeta za delo, predvsem v kuhinji. Ker praznike preživljajo v krogu Monikine družine, je tudi božična večerja rezultat skupinskega dela. »Tako je najlepše. Aleksandra Tisa tudi zelo rada kuha.« Aleksija Iris hitro doda: »Jaz veliko raje pečem, predvsem piškote. Mislim, da mi gre najbolje marmorni kolač.« Tudi Zmago rad kuha in pravi, da so njegova specialiteta testenine z različnimi omakami, ki si nikoli niso podobne, saj vedno kuha po navdihu. Seveda tudi okrasijo drevesce, vendar neradi pretiravajo. »Čar paznikov in pravega vzdušja je v tem, s kom si, ne koliko okrasiš,« odločno pravi glava družine. Glavna jelka stoji v domu Monikinih staršev, v ljubljanskem štabu Jelinčičeve družine pa je drevesce malce manjše, a vseeno poskrbi za prazničen občutek.

Če se kdo spravi nad mojo družino, bom vraga lovil do smrti.

Mladi umetnici

Aleksandra Tisa zelo rada slika in riše. Pravi, da ima v šoli veliko dela, a ob popoldnevih najde čas. Najbolj jo privlačijo motivi narave in ljudi, najraje pa ustvarja z modeli. »Najpomembnejše se mi zdi, da daš navdih ven iz duše, da to deliš.« Rada obiskuje še trening latinskoameriških plesov, kjer dodobra izrazi svoj temperament. Z razredom jo zdaj čaka regijsko zgodovinsko tekmovanje, saj jo tako zgodovina kot umetnostna zgodovina zelo zanimata. Ko bo odrasla, si želi postati le eno – slikarka. Ne izpostavlja idolov, rada je sama svoja, a prvo ime, ki se pojavi na ustnicah, je še vedno Pablo Picasso. »Rada tudi berem, predvsem znanstvenofantastične knjige, obožujem pa tudi DC in Marvel Comics,« se zasmeji dekle, polno presenečenj. Poleg tega je strastna bralka ruskih klasik, med drugim pravi, da ji je zelo všeč Tolstoj, posebej Vojna in mir, prevzeli pa so jo tudi Bratje Karamazovi Dostojevskega in Puškinov Jevgenij Onjegin. Pred kratkim je dobila povabilo, da bi razstavljala v Italiji, a so se odločili počakati kakšno leto. »Ravno zaključujem 9. razred in so šolske zahteve pač na prvem mestu,« preudarno pravi umetnica. Morda se to zgodi že naslednje leto. Na vsakem potovanju ali izletu vedno obiščejo muzeje in galerije, čeprav so galerije bolj pri srcu Aleksandri Tisi, Aleksija Iris pa pravi, da jo bolj pritegnejo zgodovinske reči. Tudi ona rada riše, a na povsem drugačen način. Želi si namreč postati modna oblikovalka. »Rišem kreacije in ustvarjam obleke, sama tudi šivam,« se pohvali. Hitro opiše obleko, ki jo je pred kratkim oblikovala – zamislila si je manjši sprednji del iz čipk ter zadaj celo čipkasto ogrinjalo. »Njena oblačila ne bodo poceni,« se pošali očka. A v Sloveniji se ni tako lahko prebiti, saj je vedno treba najprej prejeti hvalo iz tujine, da te doma sploh vzamejo resno, še doda.

Ljubezen dveh desetletij

Po navadi zvečer, ko gresta deklici spat, zakonca še posedita pred televizijo ob kakšni zanimivi oddaji. Monika pripravi čaj, Zmago pa ji zmasira stopala. Naslednje leto bosta praznovala 15. obletnico poroke, kar pomeni, da sta par že skoraj 20 let. »Uf, čas beži,« pravi on. »Nedvomno sva v tem času drug od drugega 'pobrala' nekaj lastnosti, tako da sva že zelo lepo prepletena. Lepo se imava. Rad pa upoštevam največjo modrost: 'Da, draga!'« Spet dekleti prikimata, da očka govori resnico. »Prav tako se ne prepiram,« še doda. »Seveda pride do nesoglasij in Monika je v naši družini bolj temperamentna. Takrat raje pustim, da da to iz sebe, pa je čez pet minut že bolje. Marsikdo si bo ob tem mislil svoje, a naj povem, da sem doma zelo prijazen in miren, zunaj mi pa ni težko zaropotati in se skregati. Niti stepsti se nikoli ni bilo težko!« Hkrati je do družine zelo zaščitniški in pravi, da tistemu, ki se spravi nad njegovo družino, tega nikoli ne bi mogel odpustiti. »Tega ne dovolim,« pravi. »In če se kdo spravi nad mojo družino, bom vraga lovil do smrti. Če – po domače povedano – nima jajc, da bi se name spravil, ampak gre nad mojo ženo ali otroke, tega ne bom pozabil.« Hkrati ga je to naučilo veliko previdnosti pri tem, komu zaupa. Zagotovo pa je Monika na njegovo življenje pomembno vplivala in kot ponosen soprog prizna, da ga je tudi malce obrusila. »Najbolj dragoceno je, da sem se naučil poslušati do konca in ne takoj odgovoriti. Drugače pa gre za eno samo veliko modrost, da je treba ženske poslušati, jih crkljati in razvajati ter se ne zapletati v nepotrebna prerekanja, saj nikamor ne pripeljejo, vse pa gre tako hitro mimo. Drug drugemu sva zanimiva protiutež in ustvarjava lepo ravnovesje različnih značajev. Predvsem pa sva v zakonu doumela, da imava oba tudi povsem svoje želje, kar je seveda treba upoštevati in se pri tem spodbujati ter podpirati.«

»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na narocnine@delo.si oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«

 

 

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja