Ponosno, z dvignjeno glavo. Pa čeprav že deset let ne živi več na ljubljanskih Fužinah. Karizmatičnega raperja Zlatka smo sredi ponedeljkovega dopoldneva obiskali v najetem stanovanju v Šiški, kjer živi z ženo, hčerkama in sinom, še dojenčkom.
Pri vhodnih vratih si pomane oči in prizna, da se je šele zbudil, saj so ga zvečer tako prevzele serije, med drugim o Beli hiši, da jih ni mogel nehati gledati. Prijazno nas pozdravi tudi njegova žena med oblačenjem deklic, ki tistega dne zaradi vročine nista šli v vrtec. Njen glas izda, da je precej prehlajena. Oglasi se sinek in jo tarnajoče kliče. Zlatko vskoči, ga nežno vzame k sebi in za kratek čas pomiri, nas pa povabi v dnevno sobo z razgledom na zelenico v atriju. Tudi čaj za vse pripravi in ponudi domačico s pomarančo. Pozneje žena prinese še kos torte. Družina, ki ima gostoljubje v krvi. Zlatko sede nedaleč od kupa sveže zlikanega perila tako, da s pogledom zajema tudi hčerki, ki v kotu čebljajoče in zvončkljajoče sestavljata lego kocke, ter sinka. Ta pomirjeno leži v materinem naročju, prisesan na dojko, zdaj središče njegovega vesolja.
Za mnoge ste ikona, nekakšna sveta podoba, vodnik. Vi se verjetno ne jemljete tako resno ali vendarle? Ali se zavedate odgovornosti tega, da ste mnenjski voditelj?
Rad se zabavam in kdaj tudi pošalim na svoj račun, a se hkrati zavedam, da sem v vlogi, ki si je morda nisem želel. Sem jo pa sprejel. Predvsem mladim, ki sem jim všeč zaradi svoje prisotnosti v medijih, želim predati pozitivne informacije. Biti motivator na njihovi poti, pa s čimer koli se ukvarjajo. Jaz sem na njihovi strani. Športnike, ki domov še ne nosijo kolajn, podpiram že zdaj. S kolajnami bo tako v prvi vrsti stal predsednik. Lepo je o sebi prebrati pozitivne komentarje in pohvale, a včasih ljudje na spletu napišejo tudi kaj takšnega, s čimer se ne morem strinjati. Natipkajo: Kralj. Ali: Car. Kar zaboli pa me, ko preberem: Bog. Takšnim ponavadi odpišem: Okej, razumem, da sta ti moja muzika in razmišljanje všeč, ampak prosim, če sam zbrišeš, kar si napisal, da ne bom tega naredil jaz.
Beseda Bog je preveč?
Preveč, preveč.
Si kakšen človek zasluži takšno poimenovanje?
Nihče. Zagotovo. Moje prepričanje je, vedno pravim: ljudje, delajte tisto, kar vas veseli, ampak s svojim delom ne škodujte drugim. Verjamem, da Bog obstaja, ker ljudje ne morejo narediti toliko slabega na tem svetu in hkrati misliti, da bo dva metra pod zemljo zanje vsega konec. To ne bi bilo pravično do vseh, ki še živijo, so lačni in nimajo enakih priložnosti kot drugi. Pa se kakšni vprašajo: Kje je potem ta Bog, če je toliko krivic? Folk se ne zaveda, da življenje zelo hitro mine. (Tleskne s prsti.) Preprosto povedano: vse, kar zdaj gledamo, kozarec, vilice, torto, vse je nekdo izdelal, naredil. Tudi planete in neskončno vesolje je moral nekdo ustvariti. Na to temo imam lepo kitico pesmi Vate še verjamem (molči sekundo ali dve, da se zbere, potem gladko odrepa):
Sveta vladar, moj gospodar
Ne dovol, uspeh, pohlep – da me kvar
Spomn mene: Ne, uspeh je sam trenutek
na poti do uspeha, ko ti me preizkusš
Dej mi, da znam, prvošč njim, ki mi ne prvoščjo,
da s trdim delom sem ustvaru si prihodnost boljšo
Ne bom pozabu tega – kot genocida dol v Bosni
Želja za maščevanjem je pravi znak slabosti
Potreben sem modrosti, gradim zaupanje,
če vzameš vse, kar mam, vsaj pust mi upanje
Vem, da obstajaš: Kadar padam, mam dokaz
Daš mi moč, da vstanem, zmagam ta poraz
Če z rimo koga ranm, slučajno nenamerno
na men je, da se opravičm in da se pomirmo
Namen je bil dober, v men je bit brat
Če vsi me zasovražjo, pa kaj pol
Imej me ti rad
- CELOTEN INTERVJU LAHKO PREBERETE V SVEŽI ŠTEVILKE REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA PRI PRODAJALCU ČASOPISOV.
