»V Grčiji bom gledal našo prihodnost«

Boštjan Videmšek je malce drugačen popotnik. Marsikdo ga zaradi njegovih poti po največjih kriznih žariščih sveta in številnih vojnih območjih, od koder je poročal za Delo, označuje za vojnega dopisnika, čeprav 37-letni Boštjan sam sebi raje pravi krizni poročevalec. Poleg Dela je pisal za Mladino, njegova besedila pa so objavljali tudi drugi mediji, kot so New York Times, International Herald Tribune, El Periodico, Jutarnji list, Globus, Oslobođenje, BBC World. V zadnjih 14 letih je obiskal tako rekoč vsa krizna žarišča po svetu, med njimi Irak, Afganistan, Pakistan, Somalijo, DR Kongo, Sudan, Libanon, Izrael in Palestino, Kosovo, Makedonijo, Srbijo, Sirijo, Libijo, Egipt, poročal pa je tudi s katastrofalnega cunamija v Indoneziji.

Je strastni tekač in maratonec, obožuje nogomet in smučanje, samega sebe pa opisuje kot obsesivnega bralca.

Kako bi se opisal kot novinarja?

Nimam se za vojnega poročevalca. To je le del tega, kar sem počel v zadnjih letih. Zagotovo pa sem krizni poročevalec s krajev, kjer ljudje živijo bistveno slabše kot mi, kjer živijo ljudje, ki so ves čas brez glasu – in ta glas jim poskušam dati.

Pot te je zanesla že marsikam ...

Tudi drugače me je zaneslo marsikam ... (smeh)

Videl si že marsikaj. Kaj ti je ostalo najbolj v spominu?

Vojne so si zelo podobne. Zato se tudi čedalje bolj umikam iz tega, ker ima človek le določeno količino empatije in osebnega tolerančnega praga tegobe ter grdih prizorov. Empatija se mi je začela krčiti, po drugi strani pa sem zapravil že kup džokerjev in se mi zdi, da se do neskončnosti ne da tvegati. Poleg tega je zdaj žurnalizem v hudi finančni krizi, tako da je tudi pot na vojna območja zelo draga. To je druga zelo realna okoliščina, zakaj grem redkeje na vojna območja.

Hkrati pa mi v vseh teh štorijah, ki sem jih delal, nobena vojna ni ostala v takem spominu kakor cunami v jugovzhodni Aziji. Ne le zato, ker sva ga z Majo (partnerico, op. a.) doživela v živo, po vrnitvi domov sva se namreč z Juretom (Erženom, fotografom, op. a.) nemudoma vrnila v Bando Ače na severu Sumatre, kjer je umrlo od 180.000 od 250.000 ljudi. Tam sva dneve in dneve preživela na sveže izkopanih množičnih grobiščih in opazovala ljudi, ki so izgubili po 20, 30, celo do 50 sorodnikov – cele družine, cele etnične skupine. Tam sem se samo čudil moči navdiha preživetja, iskanja novih motivov za to, da stvar pelješ naprej in se ne predaš apatiji. V popolni tragediji, v popolnem uničenju sem videl večinoma samo ključne etične komponente, brez pritoževanja, brez balasta, čisto golo preživetje, in to nikoli na račun drugega. Tega v vojni po navadi ne vidiš. Višje sile niso izbirčne in ta cunami je prizadel vse. To je bila katastrofa nedolžnih.

Kako to doživljaš? Novinar naj bi poročal objektivno, a verjetno si že kdaj komu priskočil na pomoč.

Oh, že večkrat. En kup takih zgodb je nastalo. A ko kdo govori o tem, da dela dobro, ob tem, ko to govori, dela slabo. Toliko o tem.

Na poteh te ne zanima tista visoka politika, ampak kaj se dogaja z ljudmi.

To je tisto ključno. Visoko politiko lahko ocenim iz glave, od doma. Ključno se je ves čas pogovarjati s praktično komer koli.

Kako ocenjuješ novinarsko delo v sedanjih razmerah?

Za resne poti preprosto ni več denarja. Veliko stvari financiram sam, Delo temu poskuša kolikor toliko slediti. Zavedam se realnih razmer in se absolutno strinjam s tem, da mora varčevati, ampak kljub temu najbolj trpi vsebina. In ta greh je vse večji.

Pri novinarju je meja med zasebnim in poklicem vedno nekoliko zabrisana. Kam pa greš ti na dopust? Imaš kakšno priljubljeno točko? Ti prija kdaj preprosto odklopiti?

Absolutno. To mi vedno bolj prija. Zame je dopust mir, tišina in prostor. To so trije pojmi, ki jih stalno pogrešam, h katerim je usmerjena moja vizija osebne prihodnosti. In takih točk je neskončno. Vedno več hodim okoli, vedno več jih vidim. Ta odmerek tovrstne svobode vodi do absolutne svobode, kar pa dela odklone glede na obveznosti. Brez svojevrstne socialne askeze tega ne bi mogel početi. Včasih potrebujem obdobje, ko ne komuniciram z nikomer razen s knjigami, hribi, morjem ali smučino.

Si strasten tekač. Tečeš tudi na dopustu?

Vedno tečem – tudi na prvih bojnih črtah in na dopustu. Tečem od 330 do 340 dni na leto.

Zdaj greš v Grčijo. Kaj boš počel tam?

Gledal našo prihodnost. Že štiri leta se vračam v Grčijo z namenom, da opazujem tisto, kar prihaja. Grčija je učni primer nove Evrope, razdvojene Evrope tistih, ki vladajo, in tistih, ki so vladani, neke nove fevdalne Evrope, ki spominja na stare imperialne čase. Južna Evropa, katere severna meja bo Šentilj, postaja prostor cenene delovne sile, prostor tako imenovanih svobodnih ekonomskih con, kjer ni prostora za človekove, delavske in druge pravice. To je brez dvoma naša prihodnost.

Se izplača iti na dopust v Grčijo?

Kar sem videl doslej, so turistični kazalniki za Grčijo najboljši v zadnjih petih letih. Vse se je pocenilo. Seveda se izplača. To je že skoraj katastrofični turizem. Res pa je, da se na otokih krizo vidi bistveno manj kakor v Atenah. Grška kriza je v bistvu zelo urbana kriza. A navijam za Grčijo – tam mi je vedno dobro.

Brez česa ne greš na pot?

Brez knjig in tekaških superg.

Rekel si že, da si asket. Kako pa je s hrano v kriznih žariščih?

Ob tem, da praktično že 20 let ne jem mesa? S seboj vedno nosim vitaminske in beljakovinske ploščice. Imam dieto, ki je vezana na tek. Vajen sem porabiti veliko energije z majhnim vnosom hrane, in to je vedno in povsod moja primerjalna prednost pred drugimi. Še nikoli se nisem zastrupil s hrano. Vsi drugi okoli mene so se: staknili so kakšne bakterije – zato, ker jedo meso. Ampak to ni stvar terena, to je moja stvar.

Kje na svojih poteh si najbolje jedel?

Na Tajskem, v Kaliforniji, najboljši kruh pa je v Afganistanu.

Načrtuješ kakšno pot v Afganistan?

Računam, da bom šel jeseni delat zaključno zgodbo: začetek umika (zaveznikov, op. a.) in kaj prihaja potem. Nekako bo čas, da zaokrožimo ta krog.