Toni naletel na Alenko Bratušek: Bila je rdeča v glavo, matrala se je

ŽIROVNICA – Ko njegov 86-letni sosed zjutraj vstane, Tonija že zdavnaj ni več. Poleti gre od doma že ob 4.30, pozimi ob 6.30. Ne v službo, ampak na Stol (2236 m)!

Začne v Završnici, nadaljuje mimo Valvasorjevega doma do Žirovniške planine in pride vselej do vrha po tisti strmi in zahtevnejši poti.

Če je lepo in jasno vreme, se mu izrišejo najlepši možni razgledi, vse tja do Snežnika in Krna. In že samo zato je Anton Demšar privilegiran človek! Do svojega privilegija ni prišel po naključju.

Prvič, 66-letni Žirovničan vidi Stol z domačega praga, »to je naša domača gora«, rad pove. Drugič, bilo mu je devet let, ko je z očetom na njem že prvič užival. »S fotrom, ime mu je bilo Ignac, Nace so mu pravili, sva se neko soboto odpravila sprva do Valvasorja, tam prespala, vrh pa osvojila šele naslednji dan, da, tako se je včasih, ko je bila gori še vojska in si potreboval posebno dovoljenje, hodilo na Stol!« Tretjič, že 40 let se za svoj rojstni dan, 14. januarja, povzpne, ja, kam drugam kot na Stol! Četrtič, do predčasne penzije, 2001., je bil na vrhu Karavank vsaj dvanajstkrat na leto, kar pomeni, da je bil dotlej že skoraj petstokrat! In petič, če ga ne bi takrat tako zagrabilo v hrbtenici, da še hoditi ni mogel, se ne bi zgodilo to, kar se je. Se je nemara zgodil čudež? Ne, ampak njegova neizmerna volja in ljubezen do narave!

Zdravilni Stol

Bil je že tako obupan, da je šel do pokojnega ortopeda Borisa Rjazanceva. »Ne morem več,« mu je potožil. »Kaj naj še storim?«

»Pridi k meni v bolnišnico in bova uredila,« mu je dejal priznani zdravnik iz Završnice.

»V dvanajstih dneh me je s pomočjo injekcij le zrihtal,« je dejal Toni. »In mi dal še topel nasvet: 'Zdaj pa hodi, a najprej po ravnem!'« In še: »Če te kdaj zalotim, kako jo mahaš navkreber, veš, te bom pri priči ustavil!«

Toni, ki je bil do leta 2004 zaradi bolečin obsojen le na zapeček, je ostal brez vsakršne kondicije. A je motiviran hodil in hodil, in ko je občutil vse boljšo pripravljenost, so ga že zasrbele pogorniške pete. »Grem lahko že v hrib?« je vprašal Rjazanceva. »Pojdi, a ko se boš začel znojiti, se mahoma obrni!«

Leta 2005 je do Valvasorjevega doma (1181 m) tako opravil že 339 vzponov. Naslednje leto, Toni si odtlej vse podvige namreč strastno in natančno beleži, je bilo teh že 377, v šestih letih že kar 1974!

Nekoč, decembra 2009, se je Toni tam na Valvasorju znašel v družbi nekega profesorja telovadbe, bil je to Maks Pogačar. Ta se je širokoustil: »Na Stolu sem mejnik postavil!«

»Kakšen mejnik neki, si nemara tam gori zemljo kupil?« ga je nevedno vprašal Toni.

»Ne, 70-krat v letu sem bil gor, to je ta mejnik!«

»U, madonca, kar 70-krat?!« tega podatka zlepa ni mogel pozabiti Demšarjev Toni.

Izboljšal učiteljev rekord

Začelo ga je tako gristi, da je potem vse leto 2010, kot je dejal, posvetil temu podatku, o njem gruntal, premleval in doma kar naprej preračunaval. »Če greš torej šestkrat na mesec na Stol,« je premišljeval, »potem bi moralo to nekako že zadoščati, da ga uženem!«

Upošteval je, da v zimskih mesecih tja gor ne bo mogel tolikokrat. »Leta 2011, bilo je bolj malo snega, pa sem slednjič pošteno zagrabil!« In osvajal Stol za Stolom. Tistega januarja je nabral že tri vzpone, februarja, marca in aprila prav tako, maja so bili že štirje, junija že kar dvanajst, julija norih dvajset, avgusta neverjetnih dvaindvajset, in tako naprej, do končnih 123 v letu 2011! Učitelja je gladko posekal.

Povsem ga je zagrabilo in Toni kar ni mogel prenehati kopičiti svojih rekordov. Zaradi intimnega cilja, da bi v petih letih zbral okroglih 500 vzponov, je ob zaključku lanskega leta, misleč, da jih ima že toliko v žepu, sklenil, da naredi manjšo inventuro. Zazrl se je v svoje zapiske, prešteval in prešteval, »jebentiš«, je dejal, »za dva sem se uštel«!

Že prvega in drugega januarja letos je z dvema vzponoma to napakico na mah odpravil. In ko je še petstotič v pičlih petih letih v tistem stopil na vrh svojega Stola, je v nekje v sebi prešerno slavil in praznoval. Ko pa je prišel v dolino, je nemudoma oznanil svoj doseženi in rekordni cilj. »Fantje, imam jih 500, častim malico!« Pr' Knaflu se je že kmalu zatem dobil s pohodniškimi pajdaši, Slamnikovim Ivanom, Kastelicem Jožo, Metodom Derlingom in Ivanom Okršlarjem. Spomnili so se prenekatere Demšarjeve anekdote, od tiste, ko ga je ujel nevarni karavanški fen in se je moral skoraj pod vrhom obrniti nazaj, ali pa tiste, ko je v koči pod Stolom zmanjkalo cvička, žejnih avstrijskih planincev, zaljubljenih v to pijačo, pa se je kar trlo. Nič, oskrbnik je lepo poklical Demšarja, ta pa je kot šerpa vsak dan v nahrbtniku pritovoril devet litrov te pijače. Nekoč je prinesel sto jajc, drugič moke, tretjič 47 polen!

Srečal jo je zariplo

»Pravijo mi, da sem tam že pravi inventar!« se je zarežal Toni. Kot takšen seveda ni mogel pozabiti onega poletnega dne, ko se je že spuščal s Stola. Ker se v gorah vsi glasno pozdravljajo, mu je bilo naravnost čudno, da mu tisti mrki možakar ni hotel odzdraviti. Kaj pa je to za eden, si je sprva mislil, potem pa za njim zagledal sopihajočo in še kako znano Slovenko. »O, vam pa moram dati roko, prav vesel sem, da vas vidim!« je z iskrenim zadovoljstvom čestital nekdanji premierki Alenki Bratušek. »Bila je rdeča v glavo, matrala se je. Veste, Stola se ne sme podcenjevati! Zato sem tudi njej položil na srce: 'Pravijo, da se mora tisti, ki hoče na Triglav, še prej na Stol povzpeti!'«

»Ravno naslednji teden grem na Triglav!« mu je zaupala Bratuškova.

»Da boste šli lažje navzgor, vam bom tudi jaz nekaj zaupal, ali veste kolikokrat sem bil že letos na Stolu?«

»No, me prav zanima?«

»Že 58-krat!«

»Kaj res?!« se je, jasno, začudila tudi premierka. »Zdaj vam bom pa še jaz roko dala!«

»Res je bila vesela, jaz pa tudi!« se je še spominjal žirovniški šerpa. Ki kljub doseženemu cilju ne misli odnehati. Do danes je bil na Stolu že 502-krat. Že jutri zjutraj gre na najljubši sprehod: do Valvasorja, za dve Šmarni gori visoko, kaj je to zanj? Mala mal'ca!