Slovence in Hrvate ljubi in sovraži

Novomeška skupina Dan D velja za eno najuspešnejših na slovenskih tleh in se trenutno pripravlja na turnejo, ki bo marca in aprila. Pevec Tomislav Jovanović - Tokac pravi o tej turneji: Naš cilj je, da se premaknemo iz udobja, ker takrat človek najbolj odreagira. To priporočam vsem, ki hočejo ohraniti svežino. Sicer pa ima 47-letnik dekle Mirjano, kot pravi sam: Nikoli ne reci nikoli. Mogoče si bova kdaj v domu ostarelih podala prstane. Svojo ljubezen sta že okronala s sinom Tristanom, večni optimist pa med pogovorom v ljubljanski kavarni razkrije, da je oboževalec filozofskih knjig in Vojne zvezd, v slogu glavnega junaka iz omenjenega filma pove celo: Ni se me polastila črna stran.

Le redko pridete v Ljubljano. Ne marate mest?

Lepo je. Meni se zdi boljše, da tukaj nisem doma, čeprav bi lahko bil, ampak sem nalašč šel v Novo mesto. V bistvu živim na enem lokalnem hribčku zunaj mesta, torej na vasi. Tako da je lepše včasih iz nič priti, da se potem ne naveličaš Ljubljane.

Glede na to, da živite na vasi, imate mogoče doma štal'co in krav'co?

Mislil sem imeti kure, pa mi punca ne dovoli, ker pravi, da bo preveč dreka povsod. Ampak ne moreš jajčka pojest, če ga ne razbiješ. (Smeh.) Za zdaj nimam nič. Imam kosilnico, pa bi zato raje imel dve kozi, da mi ni treba kositi okrog.

Mogoče boste torej na stara leta res imeli kmetijo?

Ko sem se priselil na vas, sem takoj naredil celo dramo, ker sem posekal vse trte. V bistvu sem delal dobro, saj če nisi pri trtah takrat, ko moraš biti, bodo propadle in bi delal slabše, tako da sem na hitro posekal 500 komadov. Zdaj pa se lahko tam sankamo. (Smeh.)

A ni tako, da mora biti na Dolenjskem pri vsaki hiši cviček?

Ne, jaz imam raje močna primorska ali pelješka vina.

Kako pa dobivate navdih za svoja besedila, ki so velikokrat družbenokritična?

Zaradi tega je tudi precej pomembno, da sem izoliran. Na vasi sem iz istega razloga, ker mislim, da tukaj najdeš vso slovensko kakovost. Slovenija ni ravno znana po velikih mestih in urbanosti, tako da sem izbral to lepo zeleno livado in ta ponuja najlepše odgovore. (Smeh.) Tudi misel vzleti, ko je treba.

Se kdaj tudi zgodi, da nič ne vzleti? Imate trenutke brez navdiha?

Zdaj, ko sem že toliko star, ne silim. Včasih sem silil, pa sem forsiral, da moraš nekaj ustvariti. Pustim, čakam, da se spet zgodi. V bistvu sem se naučil čakati misli, čakati, ko pride pravi trenutek, da zapišeš, to je zdaj moja osnova. Ko se vrata percepcije odprejo. (Smeh.)

In ko pride ta trenutek, takoj zapišete? Kako je to videti?

Zdaj smo že tehnološko podkrepljeni, tudi na hribu imamo mobitele in internet. Hitro lahko daš na cloud in se nikoli več ne izgubi, ali pa zapišeš v mobitel. Včasih sem vse pisal po listkih in priznam, da mi je bilo tisto obdobje najbolj romantično. Še zmeraj shranjujem te listke, milijon jih je. Ampak vedno imajo neko svojo patino, dišijo po letu 930. (Smeh.) Tale reč nima vonja in okusa, ima pa dejstvo, in tudi to zadostuje.

Omenili ste, da imajo listki patino. Verjetno se kakšen delček pesmi tudi izgubi.

Seveda se izgubi, tako kot spomin. (Smeh.)

Potem mogoče dobite nov navdih?

Ja. Zadnjič sem našel neke listke, ki so stari celo 20 let, in sem dejansko izbrskal eno idejo, ki je bila po 20 letih tako sveža, vsaj meni se je zdela. Že je osnova prava, potem hitro kaj narediš.

Vsa vaša besedila niso ugledala luči. Koliko ste jih v življenju že napisali?

Niso vsa izšla, dejstvo je, da jaz ves čas pisarim, poskušam razvijati, urim možgane, da si zapisujem, ker prej nisem. Prej sem iskal listke in jih nisem našel. Zdaj pa je telefon vseskozi pri roki in diktafon ves čas uporabljam. Tekstov je ogromno, tako kot glasbe, ampak selekcija še ni narejena. Enkrat bom šel čezu sito. Nekateri me nagovarjajo, da bi izdal knjigo poezij. Meni se to ne zdi? Ko bom v 70. letih, potem bom mastno zaslužil. (Smeh.) Ko preberem tekst, se vedno vrnem v tisto leto, ko je bilo napisano, to je vremeplov, po slovensko časovni stroj.

Se vam velikokrat zgodi ta preskok iz slovenščine v hrvaščino? Rodili ste se na Hrvaškem.

Tukaj sem že več kot pol življenja. Ampak občasno se mi zgodi, pride črna luknja. Zadnjič sem imel intervju in sem moral govoriti v hrvaščini. Ugotovil sem, da mi zdaj vendarle misli bolj tečejo v slovenščini kot v hrvaščini, včasih je bilo obratno. Znašel sem se v položaju, ko sem razmišljal, kako bom zložil stavek v srbohrvaščini, v slovenščini mi misli normalno tečejo. Se pa zgodi kot pri hibridnem avtu, da je malo na bencin in se zmeša mašini. Včasih udarim na koncertu tudi kakšen srbizem ali hrvatizem, vendar se ne obremenjujem s tem. Na dveh stolih sem od nekdaj.

V svojih besedilih veliko pišete o Sloveniji, Slovencih, slovenski mentaliteti? Kako bi opisali tipičnega Slovenca?

Nisem še napisal najbolj duhovite slovenske pesmi, to še čakam, čeprav mislim, da je pesem Kozlam največji približek temu, kjer se malce norčujem, malce pa zares mislim. To poezija absolutno dovoljuje. Kakovost, ki jo lahko izpostavim, je, da je to v principu miroljuben narod, ki si želi dobro in drugim želi dobro. Na žalost tega ne znajo izpeljati v realnosti, ampak te želje obstajajo in potem se mogoče tukaj zgodi frustracija. Tudi frustracije obstajajo pri Slovencih in niso do?ivele renesanse. Malce tragično, ampak nikoli ni prepozno.

Pri Slovencih vedno prevladuje tragedija, to opisujejo tudi številni umetniki. Torej je slovenska mentaliteta že v osnovi tragična?

Cel Balkan je tragičen! S tem, da se južnjaki hitreje čistijo. (Smeh.) Na neki način sproti čistijo mentalno nesnago, kar Slovenci malo tiščijo v sebi in je tukaj razlika. Komedije je potemtakem mogoče malo premalo.

Kaj pa pravite na večno bitko med Slovenci in Hrvati? Ste kdaj razdvojeni?

Mislim, da to sploh ne obstaja. Po razpadu bivše Jugoslavije sem moral hitreje odrasti glede na razmere. Enako ljubim in sovražim oboje! In vedno bom! Torej vedno bom sovražil tiste stvari, ki jih poznam, tako pri Slovencih kot pri Hrvatih. In obenem bom ljubil tiste druge stvari, torej je v meni še vedno živeči Balkanec, ki ljubi.

V mladosti ste doživeli vojno. Kako se spominjate leta 1991, ko ste prišli kot begunec v Slovenijo?

To je zdaj že tako daleč nazaj? Vem, da je bilo travmatično samo iz razloga, ker sem bil mlad človek. Star sem bil 21 let, in namesto da bi zaživel in si ustvaril prihodnost, se je vse zrušilo kot hiša iz kart in sem moral hitreje odrasti. Nekako mi je ta nemili dogodek pomagal, da sem se bolj uprl. Zaznamuje te in takrat odreagiraš. Ko se znajdeš v težki situaciji, v resnici komaj vidiš, koliko si. Ponosen sem nase kot mladega in majhnega, dobro sem se odzval.

Verjetno vi zaradi svoje preteklosti tudi bolje razumete begunce iz Sirije. Kako gledate na trenutne družbenopolitične razmere, glede na to, da ste nekako to tudi doživeli?

Situacija ni povsem enaka, ampak vzrok je vedno isti. Nisem nacionalno opredeljen, tudi versko ne, po zadnji vojni sem končal to obdobje. Mislim, da sem svobodnega uma, in zame ne obstajajo muslimani, Sirci, Bosanci, Hrvati? Zdaj, ko so se zgodili begunci, smo lahko videli, kje smo. Malo sem zaskrbljen, ker je desna struja dobila veliko več kril in bo to izkoristila.

Sicer pa sem zasledila, da so vam najbližje filozofi.

Zdaj sem se ukvarjal samo z glasbo in mi je žal, priznam. V principu pa, ko sem bral, sem vedno segal po težkih, morečih knjigah. Ne vem, zakaj. Vsak ima neki svoj patos, da se muči. Eden se muči z ljubezenskimi romani, drug pa s filozofijo. Hesse mi je všeč, zdaj imam Kierkegaardovo knjigo, to je baje čista morija in moram poskusiti.

Pred dvema letoma ste postali očka. Torej na ljubezenskem področju vse uspeva, glede na to, da iščete drugje patos oziroma mučenje?

To je tako sladko mučenje, 13-kilogramsko bitje je največje ravnotežje v mojem življenju. Tristan je najboljša droga, ki sem jo poizkusil do zdaj.