Senca in slavospevi, ki jih pojejo vrane

Te dni se je zgodilo. S slovenske glasbene scene se je poslovilo še eno ime. V 53. letu je zaradi dolgoletnih zdravstvenih težav umrl Sandi Kolenc - Kolly, pevec rock skupine The Drinkers. Zagotovo je bil svojevrstna in originalna pojava. Živel je kratko, a ne glede na to, kaj si o tem kdor koli misli, polno in tako, kot je hotel. Kot je povedal ob neki priložnosti, je poskusil vse ali skoraj vse. Delal je napake, jih popravljal, zahajal na kriva pota, a se tudi vračal. In priznal je, da je s tem škodoval tudi drugim, za kar mu je bilo pozneje žal, predvsem pa sebi. Kot je večkrat rekel, je živel divje in neodgovorno, a se je pozneje vzel v roke in zaživel na novo. Premagal je težave s pitjem, odvajal se je od kajenja, za kar je bilo treba veliko volje in vztrajnosti. Bil je gurman, tehtal je tudi skoraj 160 kilogramov. Bil je pravi predstavnik slovenske glasbene scene.

Kollyja sem spoznal pred leti. Razlagal mi je, da so se The Drinkersi po nekem srečnem naključju prvič predstavili javnosti na velikem, bleščečem odru v znani renomirani diskoteki na razvpiti prireditvi, ki je pritegnila množice. Bili so Čuki, Pop Design, Simona Weiss … Kolly je tistega dne nekaj kolovratil okoli Simone, fasal grd pogled Gorana Šarca, Simoninega moža, pozneje – ko se je vrnil v varno zavetje svojega zasavskega doma – pa iz globine duše napisal pesem (postala je ena od njihovih uspešnic), ki jo je posvetil Simoni Weiss. Simona! Kmalu so postali ponosni varovanci založbe Megaton, katere lastnika sta bila Goran Šarac in Simona Weiss.
Pred štirimi leti je umrl slovenski skladatelj, kitarist in pevec Danilo Kocjančič. Glasbeno kariero je začel kot srednješolec v 60. letih minulega stoletja z ustanovitvijo za tiste čase avantgardne skupine Kameleoni.

Pozneje je ustanovil več skupin in ustvaril številne uspešnice, med drugim Portorož 1905, Dober dan in Amerika. Po hudi bolezni je umrl v 64. letu starosti. Poleg skupine Kameleoni je ustanovil še zasedbe Boomerang, Labirint, Prizma, Bazar in Halo, skladbe pa je pisal tudi za druge izvajalce zabavne glasbe in doživljal uspehe na številnih festivalih.
Številni vedo, da je bilo še posebno plodno njegovo sodelovanje s prijateljem in tekstopiscem Dragom Mislejem - Mefom. »Skladba Senca, ki sta jo napisala za skupino Prizma, je ena najlepših slovenskih balad vseh časov,« je nekoč zapisal glasbeni urednik in eden tistih, ki ima slovensko glasbo resnično rad, Dragan Bulič. Senco so sicer v različnih priredbah zapeli številni slovenski pevci. In jo še zdaj, če le imajo priložnost zapeti kakšno slovensko. Z Danilom sva nekajkrat razpredala o minljivosti, sceni in minljivosti na njej. Tako kot z zdaj že pokojnim klaviaturistom in uspešnim avtorjem primorskih Faraonov Ferdom Maražem.

Dobri dve leti za bratom Slavkom Avsenikom je nedavno svet glasbe zapustil tudi Vilko Ovsenik. Član tandema, ki je ustvaril več kot tisoč izvirnih skladb (mimogrede, poleg tega je priredil še več kot 700 valčkov in polk z izvirnim zvokom), je bil odličen klarinetist z akademsko izobrazbo ter strokovna in pedagoška roka Avsenikov.
Brata Avsenik veljata za največkrat izvajana in najbolj prodajana avtorja narodno-zabavne glasbe v Evropi, in še zdaleč niso šle v pozabo besede Ivana Sivca izpred dveh let, da je bila njuna glasba studenec, iz katerega smo zajeli vodo komajda z vrha. »Zajemali pa jo bomo še stoletja in stoletja,« je pridodal.

Še bi lahko našteval, kdo je zapustil slovensko glasbeno sceno; in kulturniško nasploh, če že upoštevamo dejstvo, ki ga nekateri pač ne želijo priznati, da je tudi glasbena scena pomemben del kulture. Nekateri precej hitro, številni precej prehitro. Vsi vemo, da je trenutek konca vsakega posameznika pravzaprav del procesa, ki nadaljuje našo vrsto. Barva kamenčka, ki ga pušča(mo) za seboj, pa je odvisna od njegovega dela.

Nedavno mi je v roke prišla knjiga, zbirka pesmi kolega Petra Kolška Slavospevi, ki jih pojejo vrane. Precej jih je v zbirki, ki se ukvarjajo s slovesom (poklicnega) življenja, ob katerem žuborijo nostalgični toni, ki spremljajo boleče zavedanje o človeški minljivosti in majhnosti v primerjavi z neskončnostjo sveta. Tudi glasbena scena ima minljivost. In tako pač je!