Čeprav so jih že pred časom nadomestili priljubljeni rolerji, so se kotalke spet vrnile na sceno, kotalkanje pa je znova postalo zabava mladine na dvorišču. Retro je spet moderno – se strinjajo mladi in tisti, ki ostajajo mladi po srcu. k temu pa je zagotovo pripomogla tudi priljubljena mladinska serija Jaz sem Luna, ki je obnorela slovenske otroke in najstnike. Serija si je svojo priljubljenost zaslužila z lepo zgodbo, polno družinskih vrednot, privlačnih likov, originalnih pesmi in presenetljivih koreografij, ki so marsikoga navdušile. Z njo so kotalke spet postale modni hit, starši pa so jih v trgovinah tako rekoč razgrabili. O svojih kotalkarskih dogodivščinah vedo marsikaj povedati tudi znani Slovenci, ki so nam zaupali, kakšne so bile njihove prve kotalke in kdaj so se z njimi nazadnje poganjali po asfaltu.
Prve in edine
Voditeljica Tara Zupančič je svoje prve in edine kotalke dobila od očeta, ki jih je kupil na službenem potovanju v Avstriji. »Bile so modre, spredaj pa so imele flurestenčno roza 'bremzico'. Niso bile profesionalne, temveč takšne, ki si jih samo natakneš, zapneš in šibaš,« se spominja Tara. »Ker sem takrat živela na Bohinjski Beli, kjer nismo imeli veliko asfaltnih površin, sem se z njimi preganjala le na vaškem igrišču pred šolo. Tako so me navdušile, da sem kmalu zatem dobila rolerje iz druge roke. Če se prav spomnim, sem kotalke podarila mlajši sovaščanki in tako se je veselje nadaljevalo.« Čeprav so kotalke zadnje čase pravi hit, Tara ostaja pri rolerjih. »Priznati pa moram, da se mi je vedno zdelo privlačno, ko so v filmih kotalkali v krogih z glasno disco glasbo v ozadju. Za takšen scenarij bi jih z veseljem spet obula!«
Prva na vasi
Televizijska voditeljica Rosvita Pesek se še danes spomni prvega para kotalk. »Dobila sem jih iz Nemčije od očeta in mame. Bile so takšne, da si jih lahko raztegnil in sem jih lahko imela tri, štiri leta, ter seveda takšne, da si jih zapel čez čevelj. Spominjam se tudi norenja po makadamu, ki pa ni bil najboljši za kakšne vidne kotalkarske uspehe,« pravi Rosvita v smehu in doda, da takrat v domači vasi niso imeli asfalta. Ker v njeni okolici ni bilo veliko otrok, so bile kotalke njeno glavno orožje za zabavo. »Kadar sem padla, sem morala biti čisto tiho, drugače so mi doma rekli, naj jih kar pospravim, saj niso zame. Bile so mi v veliko veselje in verjetno sem bila med prvimi na vasi, ki jih je imela,« še pravi Rosvita in prizna, da si jih sama sicer ni želela in da sploh ni vedela, za kaj gre, ko jih je dobila v roke, a je vesela, da jih je imela. »Tistih nekaj let se nisem ločila od njih.«
Težave med snemanjem
Energična Prekmurka Nika Zorjan nam je zaupala, da je svojo prvo izkušnjo s kotalkami doživela v nižjih razredih osnovne šole. »Med odmori so nam omogočili kotalkanje na igrišču, in če me spomin ne vara, mi takrat kotalkanje ni delalo velikih težav. Mogoče tudi zato, ker to niso bile tiste prave kotalke, ampak plastične, na katere si samo dal nogo ali čevelj in jih zapel. Po osnovni šoli pa nisem več kotalkala, vse dokler se z ekipo nismo odločili, da bi bile kotalke odličen rekvizit za videospot Lajf je moj. Komaj sem čakala, da jih dobim in obudim osnovnošolske spomine,« nam je zaupala Nika, ki pa je hitro ugotovila, da kotalkanje pravzaprav ni tako zelo enostavno. »Ne morem ga primerjati z rolanjem, saj je to povsem druga filozofija. Za videospot sem vadila, da sem lahko tistih nekaj minut uspešno kotalkala. V moji bližini pa so morali biti ljudje, da so me lahko ustavili, saj mi je zaviranje delalo velike težave,« se svoje izkušnje spominja v smehu. Po snemanju videospota je še nekajkrat poskusila kotalkati, vendar neuspešno, nam je še zaupala.
Prej kotalkal kot govoril
Izkušnje s kotalkami ima tudi predsednik Borut Pahor, ki se je v mladosti v njih samozavestno podil naokoli. Zanimivo je, da je znal menda prej kotalkati kot govoriti, pri štirih letih je bil že izvrsten kotalkar, govoril pa še vedno ni. Javnost ga je na kotalkah lahko videla leta 2015, ko se je udeležil kotalkarske revije Na kotalkah spominov in uspeha, ki je bila posvečena Luciji Mlinarič, svetovni kotalkarski šampionki, in sicer ob zaključku njene aktivne športne poti. Takrat je priznal, da si je za to priložnost po 16 letih znova obul kotalke in z Lucijo odkotalkal častni krog njenim novim življenjskim izzivom naproti. In še zanimivost: na ta dan je menda predsednik vadil oziroma kar pet ur kotalkal v predsedniški palači.
Ljubezen pri šestih
Tjaša Andree Prosenc, nakoč kotalkarica in drsalka, danes odvetnica in športna funkcionarka, je svoje prve kotalke z jermenčki dobila pri šestih letih. Priromale so iz Nemčije. Pravi, da se je vanje hitro zaljubila in to tako zelo, da je kmalu dobila tiste prave, bele s štoparji in vezalkami, pod okrilje pa jo je vzel sam ing. Stanko Bloudek, ki velja za začetnika tega športa pri nas. Tjaša se z nasmehom spominja tistih časov, bilo je v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Kotalkališče na Čufarjevi v Ljubljani je bilo zbirališče mladine in firbcev, spominja pa se tudi vseh tistih padcev, zaradi katerih je imela veliko dolgotrajnih podplutb. A vseeno je dolga leta dneve preživljala na treningih in v paru s Petrom Peršinom leta 1962 na univerziadi v Villarsu prikotalkala bronasto medaljo. Skoraj 75-letna Tjaša je še danes kot sodnica in funkcionarka vpeta v drsalni in kotalkarski šport.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
