Rebeka. Ko je nedavno objavila vest, da je pripravila čisto svoj parfum, se je Slovenkam kar malo zmešalo od samega veselja. Dišati kot Rebeka se zdi mamljivo. Očitno. In je že nekaj na tem, kajti 35-letnica je sila zanimivo bitje. V deželi všečkov, ki jih premorejo slovenski glasbeniki, zmaguje.
Razlike med spoloma se kažejo že zgodaj. Tudi s tem, kako ogovarjamo punčke in kako fantke. Deklicam pogosteje rečemo, da so luštkane kot pa pametne. Na primer.
Ko sem začela hoditi na psihoterapijo, sem še živela v prepričanju, da je bila moja vzgoja, tako staršev kot družbe širše, krasna. A kaj kmalu sem začela ugotavljati, da so določene ideje, ki so zrasle v meni, v tem svetu lahko tudi problem. Prej sem jih z veseljem projicirala na hčerko... No, z vseh strani nas bombardirajo z zamislimi, kako je treba živeti, zato se povsem izolirati od njih ni mogoče. A bistveni problem, ki ga vidim danes jaz, ni v tem, da majhnim punčkam že vse od začetka govorimo, kako zelo so luštkane. Tudi zato, ker sama takoj opazim lepe očke majhnega fantka. Recimo. Glavni problem je vsiljevanje gonje po lepoti, popolnosti na vsakem koraku. Bojim se, da bo generacija naših otrok, ko odraste, povsem zafrustrirana in nesposobna. Novodobne mamice smo postale ženske, ki težimo k popolnosti in hočemo, da so takšni tudi naši otroci. Pa ne samo da so videti ljubki, temveč da jim obenem onemogočamo vse tiste otroške igre, ki so bile za nas, ko smo odraščali, normalne. Danes sedemletnik ne sme sam domov iz šole. Moja stvarnost je bila povsem drugačna. Že v prvem razredu sem se vsak dan odpravila peš tako v šolo kot domov. Zdaj ne širimo otrokovih obzorij, temveč jih omejujemo. Preveč. (Še ne konča misli, ko pride k mizi starejša gospa in vpraša: Joj, a vi veste, od kode sem jaz doma? In Rebeka, ki se odzove na narečje, reče, da je gospa najbrž iz »totega Maribora«. Obe se smejita, gospa pa že začne govoriti o svojem vnukcu, ki da Rebeko neznansko obožuje. Nekaj trenutkov se obe zadržita v nasmehu. Rebeka se nato zbere in nadaljuje.)
Nedavno sem brala članek o tem, da popolni starši vzgojijo zafrustrirane otroke. In sem se vprašala, ali morda to, da so starši za naju z bratom naredili prav vse, prebedeli noči, da je mama brala eno in isto knjigo ter me čakala, da pridem iz diskoteke, ni bilo najboljše. Ta nenehna skrb za otroka, življenje v krču, strah, da se mu ne bo kaj zgodilo... To sem podedovala. Članek mi je odprl oči, zazvonil mi je zvonček. Do takrat sem na primer Šajani vedno pomagala obuti čevlje. No, zdaj jih ne več. (Smeh.) In seveda zmore povsem sama, tri leta že ima namreč. Prav prisiliti se moram, da ravnam v nasprotju z vzorci. Gotovo bi se kakšna novodobna mama znala pritožiti čezme, a jaz se prisilim, recimo, da ne stojim za toboganom vsa otrpla in jo držim. Temveč si dovolim, da pade. In je težko. A trudim se delati proti sebi, ker vem, da s tem delam nekaj dobrega zanjo.
A obenem ste v nenehnem stresu.
Sem, priznam. Nenehno.
Psihoterapija razblinja lastne iluzije. Kaj je bilo pri vas takega, da vas je presenetilo?
Moj največji problem je, da se ne znam imeti rada. Hitro mi je postalo jasno, da je dojemanje same sebe povsem v navzkrižju s tem, kako me vidijo drugi. Pa pride na obisk prijateljica in mi pove zgodbo o tem, kako jo je razjezila nepravična trgovka. Najprej se ni upala postaviti zase in trgovki povedati, kar ji gre, a da se je potem spomnila name, si rekla, Rebeka pa ne bi ostala tiho, zbrala pogum ter povedala, kar ji leži na duši. In sem se zamislila. Kajti prava, resnična Rebeka bi bila tiho, morda celo pomislila na prijateljico in zbirala pogum, da spregovori. Hecno, ni?
Včasih imam občutek, da se mi dogaja krivica. Resnica pa je ta, da se ne spoštujem dovolj, ne postavljam meja. Ker sem medijska osebnost, se nisem vedno obremenjevala toliko s tem, kaj bodo govorili o meni, temveč s tem, kakšno mnenje se bo o meni oblikovalo. In bom potem brala o tem, kakšna sem, moje ravnanje pa bo postalo vseslovenska debata... Zato sem šla po pomoč. Tudi moja bolezen, rak ščitnice, ima v večini primerov vzrok v stresu, nepredelanosti, zaprtosti grlene čakre... Spoznala sem, da se moram očistiti, da očitno že ne delam vsega prav. Vprašala sem se, kako je mogoče, da ljudem ne zmorem povedati, kar mislim, da bi morala, ko pa lahko domačim po drugi strani prav vse. (Smeh.) Prvi stavek psihoterapevtke je bil, da na psihoterapijo pridejo pametni, ne neumni. No, in sem se takoj počutila vsaj malo bolje. (Smeh.)
Zanimivo, da govoriva o grlu. Očitno ste morali veliko požreti.
O, ja! To je moja zgodba. V mojem poslu je treba veliko slabega pogoltniti. No, saj vsi vemo, da je podobno v vseh službah, ker če bi vsak povedal svojemu šefu, kar bi imel na jeziku, ne bi nihče na svetu nič delal. Treba se je naučiti voziti med vsem temi odnosi, a pri nas, v šovbiznisu, je vse še huje. Kajti vsak si jemlje pravico, da te sodi. Večina jih je seveda zelo prijaznih, mnogi pa so tako naporni, da bi jih utopil v žlici vode, in ti lahko naredijo veliko škodo.
Negativno je zanimivo, pozitivno dolgočasno. No, kako se počutite, če o vas širijo negativne informacije po spletu, čeprav veste, da so besede drugačne od dejstev?
Grozno. Včasih sem jezna sama nase, ker se spuščam v debate. Nedavno me je recimo izjemno prizadela bolezen Tomaža Ahačiča. Dobro ga poznam in je v mojih mislih, zato sem se odločila, da prvi koncert po osmih mesecih brez petja namenim ravno njemu, mu podarim vsa sredstva, ki mi jih bo uspelo zbrati. In seveda se potem najdejo ljudje, ki rečejo: »Aha, za enega znanega vsi dajo denar, za brezimne reveže pa ne!« In jaz si dovolim, da se spustim v debato, ker ne morem pogoltniti krivice. Čutim se dolžna človeka na facebooku vprašati, kdo zbira denar za mamografe pa za prizadete v poplavah, kdo? Igralci ne, in z vsem spoštovanjem, niti vi ne, avtomehaniki. Samo glasbeniki! Vedno samo glasbeniki! In težko prenesem, da se dela krivico nekomu, ki je v svoji dolgoletni karieri pel na nešteto dobrodelnih prireditvah zastonj. In da se zdaj najde samo eden, ki mu ne privošči pomoči... No, tega ne prenesem. In seveda v debatah na internetu ne moreš zmagati. Nato vse to predelujem v mislih in si želim, da se na to raven sploh ne bi spuščala. Včasih živim v iluziji, da bom rešila ves svet. Pa ga seveda ne bom. Naivna sem. In požiram, požiram, požiram... Zato hočem hoditi na psihoterapijo tako dolgo, da ne bom imela več potrebe razlagati in prepričevati.
CELOTNI INTERVJU JE OBJAVLJEN V AKTUALNI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS. NANJO SE LAHKO NAROČITE NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI 080 11 99.
