Razmišlja tudi o družini!

Medtem ko si ogleduje kolesa, mi pove, da se vsako leto maja v družbi prijateljev s kolesom odpravi iz rodnega Tržiča do hrvaškega Pulja, do katerega je približno 200 kilometrov. »Nekaj dinamita imam v nogah,« pove v smehu. »Glede na to, da zima ni tako dolga in lahko kolesarimo spomladi, poleti in jeseni, imam več koles, tako za 'downhill' kot tudi za na cesto, odvisno od letnega časa. Če se hočem zdivjati, se zapeljem v gozd, da vidim, kje so moje meje. Tudi kakšno poškodbo sem že staknil … Ampak užitek me vleče. Na cesti pa s kolegi preverjamo, kdo ima večji ego... Zagotovo pa kolesarjenje je in bo del mojega življenja.«

Včasih so šli s prijatelji celo na vse ali nič. »Enostavno ti tiha tekmovalnost ne pusti, da na koncu ne bi poskušal stopiti na gas in zmagati. Danes se temu smejimo. Vsak je dal že toliko skozi, tudi jaz. Svoje cilje sem dosegel v deskanju na snegu, tam sem se dokazal, tako da sem zadovoljen. V vsakodnevnem življenju pa dokazovanja ne potrebujem več. Bolje je, da je tako, saj bi bilo zelo težko živeti, če bi moral ves čas hraniti svoj ego. Zdaj sem zelo netekmovalen.«

ZDAJ SEM NETEKMOVALEN

Ob tem vprašam, če so mu še ostali kakšni cilji. Žan se zamisli: »Zagotovo so mi. Malenkosti včasih odločajo o tem, da ne posežeš po najvišjih mestih. Sanje, da bi dobil olimpijsko medaljo in kristalni globus, so se izpolnile. V Sočiju na olimpijskih igrah mi je zmanjkalo 12 stotink do zlate medalje. To je pa tisto, kar bi obogatilo vsa prizadevanja in je dovolj velik cilj za motivacijo. Ne bo pa nič slabše, če tega ne bi dosegel. Ključno je bilo, da sem si dokazal, da se da z dobrim delom poseči tudi tja, kamor si mogoče na začetku nisem mislil, da bi lahko.«

V letošnji sezoni simpatični športnik ni tekmoval, vsekakor pa ga bomo videli na naslednjih olimpijskih igrah. »Načrtujem že v to smer. Vsa ta leta so mi pustila nekaj posledic na telesu. Glava ve, kako bi morala delati, telo pa je tisto, ki zahteva počitek. Če je bilo tega počitka dovolj, bomo videli že naslednjo sezono – če so se namreč poškodovani deli že dovolj zacelili. Ni ostalo več veliko časa do naslednje olimpijade, malo manj kot dve leti. S to mislijo bom odhajal v fitnes, na sneg, kolo … Kaj pa lahko še iztisnem iz sebe, pa mislim, da nihče ne ve.«

Vsekakor pa tudi ta njegov počitek ni počitek, kot si ga zamišljamo mi. »Fizično izvajam tiste aktivnosti, ki mi jih zdaj dovoljuje telo. Danes sem v dopoldanskem času tekel na smučeh, v popoldanskem pa še vedno pogosto zahajam na fitnes. Počivam predvsem v smislu, da nimam tekmovalnih ciljev, to pa se pozna tudi na fizičnem počutju. Telo laže diha, ni toliko napetosti, ki jo ves čas čutiš, ko te čakajo težke tekme, ko se glava zaveda, da je od enega nastopa odvisno, kako bo na koncu vse skupaj izpadlo.« Zamisli se: »Zagotovo pa še nisem na čistem s poškodbo ledvenega dela, tam imam še vedno bolečine, ki me omejujejo. Ne vem točno, ali so to samo posledice poškodbe ali nekaj pritiska na živčevje. Zdaj bom začel hoditi na klinično somatiko, ki mi bo takoj pokazala, kje je težava – ali se je le moje telo zapolnilo z občutki, ki jih še ni pozabilo, ali res še vedno obstaja težava.«

Medtem ko preizkuša novo kolo v trgovini, opiše, kako poteka dan pred tekmo: »V vseh teh letih je prišlo do tega, da sem imel čiste 'blackoute', tesnobnost je tako vplivala name, da se nisem niti spomnil, kaj se je dogajalo na dan tekme … Ampak z leti se veliko naučimo. Zadnja leta sem moral najti ventil, s katerim sem bil kos vsem težavam, ki jih lahko prinaša psiha. Na dan tekme ni toliko težav, ker nimaš niti časa. Vstaneš ob šestih, čaka te vse, kar si si zadal, vse poteka po načrtu, tako da nimam niti časa pomisliti na neuspeh.« Po premisleku nadaljuje: »Dan pred tekmo po navadi počivam, ko mi je dolgčas, pa se lahko pojavi kakšen dvom v glavi. Te dvome potem odmisliš, pozabiš in se spomniš na to, kaj vse si že dosegel.«

Zdaj že 17 let tekmuje in zaveda se, da je z uspehi postal nekakšna blagovna znamka. »Zagotovo je tvoje ime tisto, ki se je nekje zapisalo in so ljudje slišali zanj. Ravno zaupanje in dobro delo sta tisto, kar bi moral nadalje unovčiti.«

Trenutno dokončuje študij menedžmenta in informacijskih sistemov, ima pa že veliko idej za naslednjo sezono. »Gibanje 'zaKOn', ki je izpeljava iz mojega imena in priimka (zan = Žan, KO = Košir), bomo nadgradili. Pod imenom Zakon se predstavljajo dogodki, ki jih organiziramo: deskarsko tekmovanje za rekreativce Zakon eliminator, turnir v odbojki Zakon beach day, teniški turnir Zakon open,ter izdelki, ki jih ponujamo: puloverji, majice, kape. V diplomski nalogi obravnavam pomanjkljivosti svoje spletne strani in predlagane rešitve, med katerimi je tudi spletna trgovina, kjer bi se ponujali moji izdelki.«

DVAKRAT SE UPOKOJIŠ, NE?

Vsekakor je življenje profesionalnega športnika naporno, v nekaj letih se moraš dokazati. Žan ob tej moji pripombi v smehu pravi: »Dvakrat se upokojiš, ne? Upokojiš se, ko nehaš, in še enkrat, ko končaš službo. To je res posebnost, letos sem to spoznal … Ko se zgodi malo hujša poškodba, ki te odmakne od tekmovanja, ko nisi več tako mlad in še bolj intenzivno razmišljaš o tem, kaj boš počel. Ni preprosto, zagotovo ni. Nekaj časa sem potreboval, da sem sestavil celotno zgodbo – kje sploh sem, na kateri točki, čeprav imam s podjetjem, ki vlaga vame, podpisano pogodbo, da mi, ko zaključim, nudijo zaposlitev.« In pokaže svojega sponzorja na kapi. »Vedno sem bil z delom možganov tudi pri misli, kaj se bo dogajalo z mano po vsem tem. Čustveno to ni tako preprosto, kot se sliši. Ko se naenkrat začnejo okrog tebe dogajati zelo pozitivne stvari in zmaguješ, bi hotel vztrajati dlje, ker ti je tako dobro. To je tako, kot če doma svojemu mulcu kupiš nov pametni telefon, potem pa mu ga za kazen vzameš. To je zelo težko. Nisem v obdobju, da bi me moral nekdo kaznovati in vzgajati, še vedno pa ti nekaj vzamejo. Tisti, ki ti včasih zavidajo, se ne zavedajo, v kako težek položaj smo potem pahnjeni mi. Sistema, ki bi nas naučil shajati s tem, pa tako ali tako ni.«

UŽIVAM, KO HITRO VOZIM

Enaintridesetletnik pravi, da bo najbolj vesel, ko se bo spet lahko postavil nazaj na desko in tekmoval. »Moški nimamo tistega klica, da bi se morali čemu odpovedati, razen če telo ni sposobno. Bomo videli – toliko časa, dokler mi bo telo dovoljevalo in bom užival, bom vztrajal. Vidim pa, da to ni edino, kar znam. Mogoče bom odkril čisto nove ambicije. Ampak bojim se, da želim biti najboljši v tistem, česar lotim. Upam, da je ta faza vseeno mimo, ker je težko biti ves čas pod pritiskom dobrih dosežkov.«

Med sprehodom po trgovini razkrije še svoj novi hobi. »Zadnje čase uživam v hitri vožnji z avtom. Letos sem se z avtomobilom dvakrat vozil po smučišču, ko to ni več delovalo. Zasnežene ceste sem, ko ni bilo deske, nadomeščal s tem. Ugotovil sem, da se da tudi tako uživati. Pa še na koncu te nič ne bolijo noge. Zagotovo pa po navadnih cestah vozim po omejitvah, da ne bo pomote. (Smeh.) Tekmovanje z avtom bi bila zame nova oblika užitka.« Pravi, da si s tem dobesedno 'spuca' glavo. »Jaz sem si vedno spraznil glavo na snegu, tam sem se zdivjal, pozabil na vse tegobe.«

Ob vprašanju, ali kaj razmišlja o družini, se Žan namuzne: »Zagotovo so to zadeve, ki se nam počasi približujejo in nas čakajo. Nisem pa še začel delati na tem. Čakam, da se to začne dogajati spontano. Smo pa v teh letih, ni kaj. Ne bomo se čisto izogibali temu.« In se nasmehne. Čednemu športniku vsekakor ne manjka oboževalk.

»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«