Glavna zadružna zveza Slovenije je leta 1954 ustanovila Trgovsko podjetje Medex (med export), specializirano za izvoz medu ter preskrbo čebelarjev s čebelarskimi potrebščinami. Zagotovo je bilo to prvo podjetje v Sloveniji, verjetno pa tudi v nekdanji Jugoslaviji, ki se je po drugi svetovni vojni ukvarjalo z izvozom, konkretno medu. Aleš Mižigoj, danes skoraj zanesljivo najstarejši slovenski še aktivni podjetnik, 87 pomladi šteje, je pri Medexu od leta 1961, ko je postal komercialni direktor. Prvi mož je bil tedaj Miran Goslar, pozneje oče Mercatorja, ki je ustoličil Zorana Jankovića, ko je odšel v pokoj. Že leta 1959 so medexovci – kot prvi v komunistični Jugoslaviji – v avstrijskem Gradcu, za mejo torej, ustanovili podjetje Carniola (Kranjska). Ime zanj si je izmisli prav Mižigoj.
Analize v Nemčiji
Neverjetni Bric se je rodil leta 1928 v najbolj vinski vasi v Sloveniji, kultni Medani, kjer pa je preživel bolj malo svojega življenja, saj je številna družina Mižigojevih zbežala pred Italijani in fašizmom v tedaj obljubljeno državo južnih Slovanov, pribežališče mnogih zavednih Primorcev, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Naselili so se v Posavju, od koder so med drugo vojno z materjo Karolino na čelu bežali – zdaj pred Nemci – na ozemlje pod okupacijo vendarle manj krutih okupatorjev, kot so bili Nemci, Italijanov.
Po vojni je mladi Aleš hodil v šole, postal ekonomist, na Medexu pa po petih letih službovanja pod Goslarjem glavni direktor, kar je bil okrogla tri desetletja. Zdaj je svetovalec uprave Medexa, ki je sicer v večinski družinski lasti, natančneje, svetuje hčerki Aleši Kandus, sposobni gospe v najlepših damskih letih, ki ji je vodenje firme predal leta 2003. Če je Anton Janša legenda in največji mož slovenskega čebelarstva, je Aleš Mižigoj daleč največji slovenski poslovnež in menedžer v zgodbi o čebelah in njihovem sladkem produktu, medu. Tudi danes je trajnožareči Mižigoj še kako pomemben svetovalec, ki pravi, da s hčerko odlično sodelujeta.
»Že pred štirimi leti, je Aleša opozarjala ministrstvo za kmetijstvo, kaj se dogaja na Vrhniki, kaj počne Debevc, kakšno strupeno svinjarijo prodaja Apis, vendar ni nihče ukrepal. Slovenskemu čebelarstvu je bila storjena ogromna škoda, ceno plačujemo vsi, čeprav velika večina ni nič kriva,« je jezen najstarejši slovenski podjetnik, zanesljivo pa se ob vsem, kar se v zadnjem času dogaja v slovenskem čebelarstvu, v grobu obrača tudi Anton Janša.
Ves med, ki ga napolnijo v Medexu, je popolnoma varen, zagotavlja Mižigoj, saj tistega, ki ga prodajajo tudi na slovenskem trgu, analizirajo v največjih svetovnih laboratorijih v Nemčiji in ne vsebuje dejavnikov tveganja. Te dni so to v Medexu objavili tudi uradno. Toda kljub temu jim je zaradi afere prodaja medu padla za tretjino.
Vroče v Bučanju
A jezen je Mižigoj te dni tudi zaradi počitniškega naselja Bučanje na hrvaškem otoku Lošinj, tik Nerezin. Tam ima poleg njega oziroma družine Mižigoj počitniške hiše, manjše in večje, veliko Slovenk in Slovencev, tudi uglednih podjetnikov, odvetnikov, glasbenikov, znanih javnih osebnosti na splošno. Zemljišče ob morskem zalivu je veliko skoraj 17 hektarjev, kupljeno je bilo pred več kot štirimi desetletji, kupovala so slovenska podjetja, največ posavska in dolenjska, tedaj je cvetel sindikalni turizem. Že takrat bi morali zadeve zastaviti legalno, pa jih niso, kot še marsikaj v nekdanji socialistični Jugi, ko je bilo vse naše. Naselje upravlja Počitniška skupnosti Krško (PSK), katere direktor je Anton Podgoršek, nekdanji načelnik občinske uprave Krško, a lastniško zadeve niso niti približno urejene. Zasebni lastniki, ki so hiše odkupili od propadlih podjetij, ki so šla v stečaj pred dvema in več desetletji, ko je bil pokopan tudi sindikalni turizem, z upravljanjem PSK nikakor niso zadovoljni, pravijo, da imajo dovolj vsega, in se te dni združujejo v Društvo privatnih lastnikov vikendov Bučanje. V postopku je registracija društva, ki bo imelo sedež v Ljubljani.
Sporne točke, ki jih morajo prioritetno reševati vsi lastniki počitniških kapacitet, so tri, in od njih Aleš Mižigoj, ki je glavni pobudnik za ustanovitev društva, in drugi člani tega nikakor ne mislijo odstopiti. Prva je možnost vpisa v hrvaško zemljiško knjigo, za kar potrebujejo privoljenje PSK, ki jim ga za zdaj odreka. Druga zahteva je znižanje stroškov upravljanja, znašali naj bi tudi 4000 evrov na leto, kar je res približno 40 odstotkov več, kot znašajo stroški v podobnih počitniških naseljih na Hrvaškem, na primer v Istri, kjer je slovenskih vikendašev daleč največ.
Prav tako zahtevajo, da se jim z verodostojnimi dokumenti priznajo vlaganja v infrastrukturo naselja Bučanje in prizna solastništvo. Sodelovati hočejo tudi pri izbiri izvajalcev, videti, koliko to stane, skratka zahtevajo transparentnost in čiste račune. Podgoršek in njegovi jim to za zdaj odrekajo in nočejo nič slišati, Hrvati, konkretno občinarji v Malem Lošinju, pa se smejijo in bolj ali manj uživajo v njihovih prepirih. Kajpak se kot po navadi v ozadju govori vse mogoče. Da je Podgoršek samo slamnati mož, podaljšana roka razvpitega podjetnika Franca Gajška, ki naj bi odločal o vsem v Bučanju. Gajšek, ki je tako in drugače lastniško prisoten v naselju ob lošinjski obali, naj bi na elitni lokaciji rad gradil luksuzno hotelsko naselje, a mora najprej od tam izriniti večino lastnikov, bentijo ti. Menda je enkrat to že poskušal, a mu ni uspelo. Podgoršku se seveda ob dobri plači nikamor ne mudi, podaljšal je pogodbo, individualni lastniki pa trdijo, da PSK živi na njihov račun, da so drugorazredni lastniki, ki jih nihče nič ne vpraša, pobira pa se jim denar. V hrvaškem Kvarnerju, a tudi v Sloveniji se torej glede Bučanja obeta burna pomlad.
Pravi podjetnik nikdar ne gre v pokoj Četudi je zimzeleni Aleš Mižigoj (mimogrede: je tudi velik prijatelj in pokrovitelj športa) verjetno najstarejši aktivni slovenski podjetnik, ki svojih let niti najmanj ne skriva pred javnostjo, pa bi med tiste, ki spadajo blizu njegove starostne kategorije, zanesljivo lahko omenili najmanj tri, ki so tudi med najbogatejšimi slovenskimi podjetniki. Med njimi je Gabrijel Rejc, po najnovejši Managerjevi lestvici osmi najbogatejši Slovenec, njegovo premoženje je ocenjeno na 92,7 milijona evrov. Je soustanovitelj nemškega podjetja Efalex, ki razvija in izdeluje hitrotekoča industrijska vrata, podjetje je staro več kot 40 let, Rejc pa je pred njegovo ustanovitvijo služboval že drugod, torej... Direktor skupine, ki združuje podjetja v več državah, sicer ni več, pred leti ga je zamenjala hči Petra Rejc, ki je tudi direktorica slovenske hčerinske družbe. Še premožnejši je Albin Doberšek, približno istih let, ki je leta 1983 z ženo Tatjano v Mönchengladbachu v Nemčiji ustanovil podjetje Engineering Dobersek. Sin Boštjan in hči Natalija sicer že delata v podjetju, vendar jima oče poslov še ni predal. Po njegovi zamisli naj bi sin s tehnično izobrazbo prevzel tehnično delovanje podjetja, hči ekonomistka pa finančno. Povsem slovensko pa je podjetje Savinjčana, le malo mlajšega od zgoraj omenjenih, Mirka Straška, ki je lastnik in na čelu družinskega podjetja KLS Ljubno, ki že 41 let izdelujejo zobate obroče za avtomobilsko industrijo. Preden bo posle predal hčerama, si namerava še vzeti čas. V nedavnem intervjuju za revijo Manager, ki vsako leto objavlja lestvico najpremožnejših Slovencev, mednje spada tudi sam, je dejal, »da, tako kot pravi gospodar na kmetiji tudi pravi podjetnik nikdar ne gre v penzijo. Preda sicer posle, a vedno, dokler lahko, svetuje in drugače pomaga.« |
