Igralka ljubljanske Drame, 42-letna Polona Juh, vedno očara. Ne le na odru. Za najin pogovor si izbere priljubljeno ljubljansko kavarno Union. Očarana nad tamkajšnjim vitražem pove anekdoto: »Med potovanjem po Nemčiji smo si ogledali tudi nekaj cerkva in moj sin Bela je bil zelo navdušen nad vitraži. Zdaj za vsako okno sprašuje, ali je vitraž. In verjetno sem se tudi danes zaradi asociacije na sinova vprašanja takoj zagledala vanj.« Igralka priznava, da je sin za njo na prvem mestu. S partnerjem Sašo Tabakovićem, ki je od nje mlajši 10 let, sta mu nadela staroslovansko ime, ki je zelo pogosto v Prekmurju in na Madžarskem. »Ko sva sinu dala ime Bela, se spomnim, da so se Ljubljančani čudili, češ kakšno ime je to. Nihče ga ni poznal. Le malo jih je vedelo, da je Bela tudi staroslovansko ime naših prekmurskih dedkov.«
Zaropota kot dinozaver
Pošalim se, da je lepo zvočno ime, s katerim težko okregaš otroka: »Takrat ko ga kregam, ga po navadi ne pokličem po imenu,« se nasmeji. »Saj veste, kolikor dovoliš. Zdi se mi, da se lahko, če majhnemu otroku ne znaš postaviti v pravem trenutku prave meje, zelo hitro zgodi, da vse skupaj zdrsne v histerijo in anarhijo. To je treba ustaviti. Permisivna vzgoja mi ni preveč blizu.« Prizna pa, da je popustljiva mama. »Saj zaropotam, kot dinozaver zaropotam, ampak je treba.«
Tudi njen poklic zahteva veliko njenega časa, ne samo otrok. »Mislim, da mame na splošno v večini primerov želimo biti mame. S tem mislim na to, da želimo čim več časa posvečati svojim otrokom. Enostavno je narava tako naredila, da je vse usmerjeno v mladiča, naraščaj, kar je prav. Jasno, poklic pa ... Jaz nisem ženska, ki bi lahko imela po pet, šest, sedem otrok. Med drugim tudi zaradi tega, ker se ne bi rada odpovedala karieri.«
Ko si naročiva kavo, mi razloži: »Jaz sem se v bistvu najprej, če lahko tako rečem, posvetila poklicu in se potem prepustila materinstvu. Tako me je peljalo življenje. In zdi se mi, da je takšna pot za današnji čas celo boljša, nekako perspektivnejša. Kajti ženskam, ki načrtujejo otroka zgodaj, se velikokrat zgodi, da jim zmanjka časa in miru, da bi dokončale šolo ali študij. Če izbereš takšno pot, se mi zdi, je veliko težje dobiti službo, kaj šele narediti kakšno kariero.« Vprašam, ali se bo pri enem otroku ustavila: »Seveda. Ne nazadnje o tem govorijo tudi moja leta. Včasih se pohecam, da bom imela pri petdesetih drugega, in pri šestdesetih tretjega glede na to, kako naša znanost napreduje. Čeprav zase mislim, da sem ženska, ki je zadovoljna prav z enim otrokom.«
Saša jo nosi po rokah
Nato brez zadržkov pove: »V današnjem času se mi zdi, pa naj mi oprostijo nekateri ljudje, neodgovorno imeti po šest, sedem ali več otrok. Zaradi tega, ker je v današnji krizi vse prepotrebno otroku ponuditi znanje, izobraževanje in še marsikaj. Neprimerno in neodgovorno se mi zdi, da otroka determiniraš tako, da mu ponudiš le kruh in vodo. Enostavno moraš nekaj otroku ponuditi, če ga imaš. Da pa bodo mladi v naši državi že sami sebi pomagali in se sami znašli, pa ni res. Ne več. Čas je prehud. Tudi državo kar naprej prosjačiti za pomoč je neodgovorno, potem ko je pri hiši toliko otrok, da starši ne morejo več nadzorovati vseh potreb.«
Na njeni roki zagledam prstan, vprašam, ali je zaročni. »Ne, ni zaročni, je pa eden izmed prstanov, ki so izraz ljubezni. Saša me rad v vseh pogledih nosi po rokah, kot se reče. Izjemno pozoren moški je. Res imam srečo. Zelo rad me kiti. Njegove korenine so bosanske. Pravijo, da Bosanci to radi delajo,« se nasmeji. »Mislim, da je moj Saša izreden primerek senzibilnega moškega. Ne, poročena nisva. Nisva drug drugega zasnubila, še, in se verjetno tudi ne bova, ker se o tem nikoli nisva pogovarjala. Kitiva in duhovno bogativa pa rada drug drugega z različnimi stvarmi.« Ker velja za eno najlepših igralk, jo še povprašam po njenem receptu: »Poglejte, k mojim nogam pade veliko polen. Velikih in še večjih. Medtem ko jih preskakujem, pridobivam kondicijo. In mislim, da za zdaj ni bojazni, da bi se zredila,« se nasmeji.
