Najbolj bi me zanimale zgodbe njegovega vsakdanjega življenja. Tako tiste za odprtimi kot one za zaprtimi vrati. Te najnatančneje pričajo o njem in posledično o razkošju njegovega ustvarjanja. Vseh si seveda ne pusti vzeti, a vsaj peščico se da ujeti mimogrede. Oskar Kogoj, svetovno priznani industrijski oblikovalec, akademik in veliki umetnik, najraje pripoveduje o znanju, ki ga v odkrivanju resnice neukrotljivo nabira. Še vedno vsako leto izoblikuje nekaj novih izdelkov, kar se morda sliši malo, a na hitro, površno in brez resnega raziskovanja pri njem ne gre. Kljub spoštljivosti in gostoljubju, ki ju izraža na vsakem koraku, Oskar Kogoj nikakor ne odpira svojega življenja kot kakšne priljubljene knjige, a v njegovem delu je zapisano marsikaj.
Vi pravite, da umetnik osvoji najzahtevnejšo šolo, ko odpre svoje srce. Ampak tega se ne da naučiti v šoli? Kakšna je današnja umetnost, videna z vašimi očmi?
Se da naučiti, se je dalo, ena izmed takšnih šol je bila v Grčiji šola misterijev Eleusis v neposredni bližini Aten. Obstajajo posebni načini, tudi obredi, po katerih vstopiš v lastno notranjost. Seveda pa je za to treba razviti mentalno in spiritualno znanost, za katero je potrebna tišina. Stari Indijanci so to dobro znali, prav tako stari mistiki iz Tibeta, veliko bolje, kot znamo danes. Religija je le osnovna šola spiritualnosti. Beseda religija izhaja iz latinske besede »religare«, kar pomeni zavezati, če si zavezan, pa nisi svoboden. Treba je iti naprej. Šele če se duh razvija neomejeno in prenaša v materialno, nastaja prava umetnost. Lahko je nekaj lepo, a je prazno. Danes je mnogo estetiziranja vseh vrst, tudi zelo banalnega. Preobleke v čim bolj privlačno ali tragično. Mi smo na tržišču vedno iskali, kar je bilo najboljše, da smo iz tega potem kaj kakovostnega ustvarili.
Vaša šola je kljub akademskemu nazivu v prvi vrsti življenje, posvetili ste ga raziskovanju, zato vas bom danes bolj kot umetnika spraševala kot gospoda z bogatimi življenjskimi izkušnjami.
Ko sem prišel iz Indije, sem začel globlje spoznavati, kaj je človek, kaj je z njim, ko umre oziroma bolje rečeno, ko zaživi. Spraševal sem se, kaj je v Leonardovem portretu Mone Lize. Tega niso danes povedali niti italijanski strokovnjaki: notri je več njegovih življenj. On je šel, še ko je živel, globoko nazaj v pogled v svoje prejšnje inkarnacije. Morda ga je v to peljala ljubezen, morda kaj drugega. Vsako teh življenj je naslikal in potem preslikal in tako ustvaril globino. To sliko je vedno nosil s seboj, z njo je bil v stiku s sabo. Veste, vsak predmet ima svojo vibracijo, vidno in nevidno. Bil je duhovno visokorazvita osebnost. Bistvo našega življenja je, da razvijamo tisto božansko, kar je v nas, in pridemo do spoznanja, samorealizacije.
Kaj trenutno raziskujete? Kaj vas žene v ustvarjanje?
Človek si stalno zastavlja določena vprašanja. Razvoj človeka me še vedno zanima, v to se poglabljam in ob tem ustvarim kakšen predmet, ki ima noto trenutnega raziskovanja, eno mojih zadnjih del je serija skodelic Rama. Rama je bil povezan s Torinom, govorimo o času približno 20.000 let pred našim štetjem, ko je z vojsko prišel v Rim in obvladal tisti del Italije in za sabo pustil duhovno osnovo. Torino ima še danes več skritih lož. Rama je bil velikan, eden tistih tako imenovanih velikih ljudi. Tudi po 15 metrov merijo v višino in obseg glave imajo trikratni današnjemu, odkrili so jih že v jamah v globinah Tibeta, o njih je govoril že moj učitelj, gre za visokorazvita bitja, kar je že znanstveno dokazano. Našli so njihova okostja.
- CELOTEN INTERVJU LAHKO PREBERETE V SVEŽI ŠTEVILKE REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA PRI PRODAJALCU ČASOPISOV.
