Hrvati ne morejo iz svoje kože, zlasti se radi pokroviteljsko in vzvišeno vedejo do nas, čeprav pravega razloga za to nimajo. Sem ter tja nam poskušajo tudi kaj vzeti oziroma si prisvojiti, čeprav ni bilo nikdar njihovo. Enkrat morje, kar ves Piranski zaliv z ribami in školjkami, solinami in letališčem naj bi bil njihov, potem zemljo na severovzhodu Slovenije ob reki Muri.
Že pred mnogo leti se je boril z njimi glede kužka (tako pse ljubkovalno imenuje nekdanji karizmatični dopisnik Dela iz Rima, velik ljubitelj in poznavalec štirinožcev Tone Hočevar) pasme gonič drugi Tone Hočevar, nekoč divjevodaš, krotilec rečnih brzic, oče bolj znanega kanuista Simona, ki ni nič v sorodu s prvim, a je tudi pasjeljubec, in bitko izgubil.
Hrvati bi se radi polastili tudi kranjske klobase (kar jim je delno uspelo), ki že z imenom dokazuje, da je slovenska, če se ne motim, tudi ocvirkov pa kraškega pršuta in še enega ponosa našega Krasa in Kraševcev – terana. Spet izzivajo, zahtevajo revizijo postopka, prepričujejo evropskega komisarja za kmetijstvo Phila Hogana in lobirajo, četudi so zdaj v EU in bi se že zato morali ravnati po evropski zakonodaji, ki je 2004. zaščitila kraški teran.
Zgodba o teranu se je znova razvnela pred tremi tedni, ko je hrvaški kmetijski minister Tihomir Jakovina po pogovorih s Hoganom slovensko stran presenetil z izjavo, da Hrvaška kmalu pričakuje pozitivno rešitev vprašanja terana za vinarje v hrvaški Istri, ki za svoje vino tudi zahtevajo oznako teran. Seveda so šli pridelovalci terana s Krasa s šampionom Borisom Lisjakom iz Dutovelj in ideologom ter velikim poznavalcem kraškega terana, doktorjem enologom Miranom Vodopivcem na čelu, upravičeno v zrak; hvalabogu jih popolnoma podpira Dejan Židan in njegovo kmetijsko ministrstvo. A boj s Hrvati, namazanimi z vsemi žavbami in po potrebi tudi lažnivimi, ter dokazovanje evropskim birokratom, da imamo prav, bo še naporno delo.
Sava sredi nove Slovenske Sava ni samo največja slovenska reka, ampak tudi najdaljša južnoslovanska. Prav tako ni samo omenjeno geografsko dejstvo, je tudi velik simbol slovanstva (Krst pri Savici), ne nazadnje pa je reka Sava velik gospodarsko-energetski potencial, ki se v najmočnejši luči kaže ravno v Posavju. Vse to je vodilo Vinsko klet Mastnak, da je žlahtno penino valvasor savus prvič že leta 2013 potopilo v reko Savo na pomolu splavarskega centra v Radečah. Penino savus in tudi druge svoje, valvasorja in valentino, bosta Zdravko Mastnak in njegov prijatelj, znani ljubljanski gostinec s srbskim pridihom in specialitetami balkanske kulinarike, Momo Jorgačević, ponujala tudi v lokalu Rio Momo, nekdaj kultnem in razvpitem Riu v središču mesta ob Titovi, ki ga je Momo pred leti kupil in imenitno preuredil. Zdaj lahko njegove specialitete kajpak uživate tudi na nekdanji cesti, natančneje pločniku, ki pod taktirko podžupana in mestnega urbanista, arhitekta in zagrizenega kolesarja Janeza Koželja ter kajpak z žegnom župana Zorana Jankovića kot pešcona živi že vse od začetka maja, dokončno pa bo skupaj z novo Cankarjevo odprta menda konec leta. Idejo Zdravka in Mome je v obliki fontane materializiral vrtnar in hortikulturnik Vanč Gorišek. Mimogrede: Vanč je sin legendarnega konstruktorja smučarskih skakalnic, tudi planiške, Janeza Goriška. |
Ne morejo pa si Hrvati prisvojiti konstruktorja mostov svetovnega formata Marjana Pipenbaherja, ki je s svojimi mostovi požel številna priznanja doma in v tujini in je glavni projektant Pelješkega mostu; ta naj bi kopno povezal z polotokom Pelješac v južni Dalmaciji. Most naj bi bil eden največjih v Evropi, njegova skupna dolžina naj bi bila 2,4 km. V pogojniku pišem zato, ker se Hrvatom tudi tu zatika pri neurejeni meji z Bosno in Hercegovino, tako da je gradnja mostu za zdaj še maček v žaklju, čeprav naši južni sosedje razlagajo, da bodo pretežno s sredstvi iz evropskih fondov začeli graditi že prihodnjo pomlad.
Pipenbaherjeve konstrukcije, ki niso le hladne betonske funkcionalne zgradbe, dihajo z njegovo filozofijo, prežeto z razmišljanjem o umetnosti, zgodovini, psihologiji. »Zmagovalec je tisti, ki združuje,« je ena od misli mostograditelja, ki pred ponorelim svetom rad uide v samo njegov vzporedni svet na morju. Rojen 1957. v Ljubljani je študiral v Mariboru in je solastnik Ponting inženirskega biroja v Mariboru, živi pa v Slovenski Bistrici.
Leta 1990 je s partnerjem Viktorjem Markljem, tudi gradbenim inženirjem, ustanovil biro, v katerem je danes zaposlena vrsta odličnih strokovnjakov in ki je specializiran za projektiranje najzahtevnejših inženirskih objektov – s poudarkom na mostogradnjah.
Prav tako si naši južni sosedje ne morejo lastiti sijajnega dirigenta Uroša Lajovica, ki je v teh dneh na čelu orkestra Slovenske filharmonije dirigiral na Dubrovniških poletnih igrah, na katerih pa kot igralec sodeluje še en Slovenec, Korošec, Marko Mandić, član Drame SNG iz Ljubljane, in sicer v kontroverzni predstavi Osnovni delci, ki jo je morala na premieri na dubrovniškem Stradunu zaščititi policija, potem ko je grozilo, da bo celo prepovedana.
Lajovic, ki na igrah kot dirigent različnim orkestrom sodeluje že mnogo let in ki ga Hrvati imenujejo slavni maestro svetovnega formata, je bil pred leti tudi šef zagrebških simfonikov, vendar se je umaknil po obtožbah in škandalu, da ne more biti nekdo, ki ni Hrvat, šef državne filharmonije. Pred dnevi je v velikem intervjuju za zagrebški Jutarnji list izjavil, da je vrhunskost nad nacionalizmom in da ne razume Hrvatov. Zdaj živi in dela na Dunaju ter velja za enega največjih glasbenih pedagogov na svetu, med njegovimi študenti je bil sedem let tudi Rus Kiril Petrenko, ki je zdaj vodja Berlinske filharmonije. Kazahstanec Alen Buribaev, prav tako njegov študent, je šef v Veliki Britaniji, še enajst, dvanajst nekdanjih učencev slovenskega maestra pa šefuje velikim orkestrom po vsem svetu.
