Nace Junkar je znan predvsem kot pevec in pevski pedagog. Zunaj kroga družine in prijateljev pa le malokdo ve, da zna poleg igranja na klavir dobro raztegniti tudi meh harmonike. Nemalo je takšnih, ki jih preseneti, ko prste razgiba na njenih tipkah. »Res je, mnogi so začudeni, ker pač ne igram pogosto. Po rodu sem Dolenjec in to, da igram harmoniko, vendarle ni preveč presenetljivo,« pravi.
Kot otrok se je igranja učil tudi v glasbeni šoli in prav to je pred leti botrovalo zanimivi dogodivščini. »V izdelovalnico harmonik Melodija Mengeš sem nekoč malo za šalo, malo pa zaradi zanimivosti poslal e-mail s fotografijo njihove harmonike, na katero sem igral v nižji glasbeni šoli, na mnogo slovesnostih in pri 11 letih tudi maršalu Titu, ki je nekoč obiskal njihovo tovarno. Bili so presenečeni in veseli, niso namreč vedeli, da igram harmoniko. Prosili so me za kopijo. Ker nisem imel filmskega negativa, sem jo osebno peljal k njim. Obenem sem s seboj vzel še to harmoniko za popravilo basovskega gumba,« pravi.
Omenil jim je, da si želi harmoniko bisernega videza in z zvenom, da lahko nanjo igra ljudsko narodno-zabavno in klasično glasbo. »Po treh mesecih je sledilo presenečenje, izdelali in podarili so mi edinstveno harmoniko za zvestobo njihovi ugledni izdelovalnici. Zven je prečudovit, in ker je šlo za izjemno darilo, sem zato prosil, naj nanjo napišejo še moje ime. Jaz pa sem jim podaril svojo fotografijo, na kateri kot otrok igram njihovo harmoniko. Vesel in ponosen sem, da imam njihov izdelek, na tej harmoniki sem igral tudi že v tujini,« še pove.
Sicer pa Nace pravi, da ni noben Avsenik ali Slak, čeprav zna zaigrati kar več skladb. »Harmoniko vzamem v roke predvsem takrat, ko je priložnost, prava družba in vzdušje. V Ljubljani tega skoraj ni, tudi na morju pravzaprav bolj redko, zato pa toliko več na Dolenjskem. Tam jo včasih potegnemo tudi v nočne ure, saj v dobri družbi in ob dobri glasbi čas mine, kot bi trenil.«
