Mojca Mavec je, kot pravi, ženska »na pravi strani štiridesetih«. Staranje je proces, ki mu ne moreš pobegniti, lahko pa si ga dodobra napolniš z lepimi rečmi in ljudmi, s takšnimi, ki jih imaš rad in so ti v veselje. Samskost ni nujno težava, sploh če so prijatelji prijazno raztreseni po vsem svetu, tam pa nanjo tako ali tako čaka tudi še veliko neodkritih in nedoživetih zgodb.
Znani ljudje so predvidljivi
Že vsa delovna leta, nabralo se jih je dobrih dvajset, je Mojca Mavec svobodnjakinja. Takšnega duha pač je, malce neukrotljiva in samosvoja, hkrati pa tudi prilagodljiva, spontana in nadvse zvedava. »Samo eno življenje imam, hudiča! Včasih se ljudje vedejo, kot da jih imajo še pet v kovčku. Ja, jih ni, samo to je!« se je pridušala v intervjuju z Danico Lovenjak, ko je govorila o svojem hedonizmu – ja, prav to besedo rada uporabi – in strasti do potovanj, do raziskovanja sveta, do vseh njegovih različnosti. Na letalo skoči približno s takšno lahkoto kot na kolo, avta pa nima.
Pač rada pogleda čez planke. Tak je tudi naslov njene oddaje, pravzaprav serije oddaj, ki jih že nekaj let dela z nezmanjšano strastjo in ustvarjalnim nabojem. Novih pet bo na sporedu to poletje, prva že jutri. Madžarska, Oman, Vietnam, Belgija, Nemčija dopolnjujejo seznam njenih potepanj, polnih adrenalina, po katerih pa se je lepo vrniti domov in, bogatejša za nova življenjska spoznanja, naprej pisati svojo zgodbo. Prav zgodbe ljudi so tisto, kar Mojco fascinira od vedno. Športnikov, politikov, umetnikov, ljudi iz velikih mest in vasic kje na robu civilizacije... Na začetku so jo, študentko novinarstva in hispanistike, privlačili znani, ampak sčasoma, pravzaprav precej hitro je ugotovila, da so njihovi odgovori večinoma zelo predvidljivi. Kar jo je začelo dolgočasiti. Morda se tudi zato bolj potrudi, da njeni odgovori, kadar jo zaprosijo zanje, navsezadnje je že nekaj časa precej znana medijska oseba, ne zvenijo vsakdanje, rutinsko.
Pet vprašanj za Mojco Mavec Vaša najizrazitejša značajska lastnost? Vedrost. Ali to bolj spada pod vreme?! S kom bi si želeli preživeti dan? S Petrom O'Toolom v najboljših letih, takim, kot je navdihnil Alana Forda. Vaša največja razvada? Zajtrk v postelji. Vaša najljubša knjiga? Amos Oz: Zgodba o ljubezni in temnini. Vaša najljubša jed? Oh, se menja (spet kot vreme?), trenutno pečene sardele, naravnost iz morja na žar. | |
Zna se pogovarjati
Rutinskosti ne mara preveč, če že, potem so to obredi, kot je pitje čaja, morda skok na tržnico …, vse tisto, kar po navadi počnejo mestna dekleta, kot je Mojca. Odraščala je v ljubljanskem Štepanjskem naselju, v delavskem okolju, je ni sram omeniti, in morda je tudi zato pozneje resno poprijela za delo, še preden ji je uspelo doštudirati.
Na nacionalni televiziji je vodila kup oddaj, veliko tudi glasbenih, Emo večkrat, na primer, z Mariem Galuničem pa tudi jubilejno, 50. Slovensko popevko. Ampak čisto zares in čisto prava je, kadar ima opraviti z ljudmi in njihovimi zgodbami. Z ljudmi Mojca, čeprav je za nekatere preveč frfotava in včasih malce sprenevedava, preprosto zna delati. Zna se pogovarjati, tudi v tujih jezikih ji klepet prav lepo teče, malo povrtati, če je treba, tudi pokoketirati, začutiti, kaj je sogovorniku najbliže, opaziti podrobnosti, male reči, iz katerih pa so pravzaprav stkane največje zgodbe.
V oddajah Čez planke so vse te njene lastnosti še posebno zaživele in se razživele, zato jih sploh lahko še snema naprej. Večinoma s sponzorsko podporo ljudi, ki prihajajo z one strani plank. Tja je Mojca sicer pogledovala tudi drugače, med drugim s serijo ekoloških oddaj Ekoutrinki, ki sta jo pripravljali z Barbaro Zrimšek. Ekologija, ki je Mojco pritegnila tudi zaradi nekaj let življenja v hiši z vrtom, se precej vztrajno prepleta z njenim delom. Precej dejavno je na primer sodelovala z Ekologi Slovenije pri akciji Očistimo Slovenijo, še resneje pa se je teh reči lotila na Kosovu.
Ne mara zgodnjega vstajanja
Tam je pred leti snemala Čez planke, dežela se ji je vtisnila v srce zaradi prijaznih in skrbnih ljudi, oni pa so jo pozneje povabili, kar tri leta je to potem trajalo, da s svojim televizijskim znanjem in poznavanjem Evrope sodeluje pri evropskem projektu ozaveščanja ljudi o Evropski uniji. Pripravljala je oddajo z mladimi in za mlade o evropskih primerih dobre prakse, serijo ekoloških oddaj, ki je naletela na nepričakovano dober odziv, pravi, čeprav so jim tam reči, kot je na primer ločevanje odpadkov, precej tuje.
Žal ji je, da smo Slovenci glede Kosova, pa ne le glede njega, polni predsodkov. Ja, pogled čez planke bi bil zelo dobrodošel za vse, čim večkrat in tudi čim dlje.
Zna pa Mojca Mavec prav tako uživati na tej strani plank, zadnja leta svojo vedrost širi med Slovence v oddaji Dobro jutro – za človeka, ki ne mara zgodnjega vstajanja, je to kar hud zalogaj –, je tudi ena od voditeljic Poletne scene … Kot pravi, pač »svaštari«, kakor temu rečejo Srbi. Svobodnjakinja svobodnega duha, ki najbrž že išče prost sedež na kakšnem letalu, da gre v svet na lov za novimi zgodbami.
