Martina Vrhovnik je pred štirimi leti v Slovenijo pripeljala senzualni ples ob drogu in med ženskami sprožila pravo malo revolucijo. V njenem studiu T Spot se odvija neverjeten proces preobrazbe in po urah smeha, solza, odkrivanja sebe, privlačnosti in čutnosti iz njega prihajajo samozavestne in zadovoljne ženske. Skozi preobrazbo pa je šla tudi Martina, kot učiteljica in ženska, in samo za Suzy je spregovorila tudi o svojem osebnostnem potovanju.
Martina, v T Spotu ste ustvarili tempelj za ženske …
Kaj ni lepo, ko nas po dnevu stresa in kaosa pričakajo mir, pridušena svetloba in sveče? Utrujene smo, ličila niso več sveža, nismo depilirane, motijo nas celulit in neurejeni nohti na nogah. Vse to nas lahko ovira in vsaka druga ženska, ki ji že po telefonu povem, naj se zaradi tega ne obremenjuje, ker je pri nas tema in nihče ne bo ničesar videl, je tega podatka zelo vesela. Mogoče bo katera rekla, da pretiravam, ampak pokažite mi žensko, ki bo rekla, da se počuti odlično z mastnimi lasmi in zdrsanim lakom na nohtih. Priznajmo si, ni nam ravno prijetno, da se pokažemo neurejene.
Pri vstopu v dvorano jih pričakajo citati na steni, ki jih opomnijo, zakaj so tam …
Da, sporočajo jim, naj pustijo vse težave, vse ostalo pred vrati, naj pridejo noter in si vzamejo čas zase, začutijo žensko v sebi … In všeč jim je, da jih spomnijo na to.
Pa si dovolijo začutiti?
V devetdesetih odstotkih da, vsaj za trenutek. To ni običajen trening, je potovanje in jaz sem učiteljica na potovanju v vsaki posameznici. Velikokrat se zgodi, da ljudje komentirajo na primer: »Aha, imate drog in ob njem treninge, tako kot v nekaterih fitnes studiih.« Na začetku se je dogajalo, da so ženske prišle in niso vedele, kaj jih čaka. Predstavljale so si, da gre za gimnastično vadbo ob drogu pred ogledali.
Naletele pa so na čisto drugo zgodbo …
Da. Zgodba je preprosta. Nimamo več časa zase, za svoja čustva, ne znamo jih več prebuditi. Stopimo pred ogledalo in se ocenjujemo. Z leti nismo več zadovoljne s seboj. Znašle smo se v moškem svetu in mislimo, da moramo vse storiti same. Napol same 'zgradimo hišo', same hočemo nositi vrečke iz trgovine, vse hočemo same, same, same … In če uporabim moško terminologijo, smo se na neki način kastrirale.
Doživijo na začetku procesa prebujanja ženskosti udeleženke šok, jokajo?
Seveda. Sem pridejo, ker si rečejo, pa pojdimo preizkusit, kako je to, če začutim svojo ženskost. V resnici pa nimajo pojma, koliko lepega jih čaka. Dve uri so same s seboj, brez telefona, saj jih v dvorani ni dovoljeno imeti, ni otrok … Prvič pridejo precej prestrašene in večina jih že nekaj let ni nič telovadila. Leta in kilogrami pri nas niso ovira. Opažam, da so na začetku tihe, mile in boječe, in ko na koncu zaplešem ples, ki se ga potem tudi učijo, jih veliko od ganjenosti zajoka. Vidijo, da ni nastopanja, gre samo za to, da uživaš v trenutku in plešeš sebi, nežno, počasi …
Kaj se takrat dogaja v vas?
Na začetku se pojavita strah in sram. Ko na primer prvič poskusijo kakšen element na drogu, jih je strah. Ko jim povem, kaj morajo narediti, kako morajo razmišljati, počasi začnejo zaupati svojemu telesu. Pred šestimi leti, ko sem se začela ukvarjati s senzualnim plesom, ni bilo toliko govora o prebujanju ženskih čustev. To je bil ples, potovanje in odkrivanje tančice. In takrat je bila to tudi še precej tabu tema, in bog ne daj, da bi vsem razlagala, da plešem 'na štagi', ker bi si predstavljali vse kaj drugega. Osebno sem imela težavo s sramom. Ko sem to ugotovila, sem sebe popolnoma razočarala, saj sem bila v preteklosti plesalka, ki je nastopala na televiziji kot manekenka in model. V dvorani me je bilo sram. Gibi so sicer mešanica joge in pilatesa, ampak izredno čutni, jaz pa sem ob tem razmišljala samo to, da me je sram vsakega nežnega, počasnega kroga z boki … Kaj bi pa kdo rekel, če bi me viddel, čeprav smo bile same ženske v dvorani? Groza, groza, groza … Skozi ta proces gre vsaka ženska, ki pride v dvorano, in zdaj natanko vem, katere faze doživljajo, zato mi jim je veliko laže svetovati, jih usmerjati.
Katera pa je zadnja faza?
Konca ni nikoli! Samo nebo je meja, pravimo mi! Drugače pa … popolna svoboda telesa. Svoboda, da ti ni več nerodno, da te ni strah. Žensk v dvorani ni več sram narediti tistega velikega, počasnega kroga z boki. Postanejo čutne, nežne. Seveda, tudi počutijo se seksi. Ženske, ki gredo skozi naše potovanje, dobivajo takšno notranjo moč, da se na šesti, sedmi stopnji sploh ne gledajo več v ogledalo. Velikokrat mi rečejo: »Veš, ne potrebujem več ogledala, da bi bila srečna in zadovoljna s sabo. Da bi dobila potrditev. In ne razmišljam več, kakšna bi morala biti, ker se počutim odlično! V stiku sem s seboj!«
Kako ste ta proces opazili pri sebi?
Tukaj sem našla svoj drugi jaz, umirjeno in nežnejšo plat. Spoznala sem jo in začutila. Zdaj bolj cenim življenje in znam končno uživati s seboj. Prej sem vedno mislila, da je moja sreča odvisna od drugega. Potem pa sem začela uživati tudi v trenutkih, ko sem bila sama s seboj. Velikokrat me vprašajo, kako sem lahko pogosto sama. Zakaj bi me moral osrečiti nekdo drug? Ne bo me, najprej želim biti srečna s seboj. Skoraj vse življenje vsak dan delam. Zdaj znam uživati tudi v majhnih stvareh, se umiriti, opazovati živ-
ljenje okoli sebe. Videti ta lepi svet, naravo. Tudi zato rada kdaj potujem sama.
Vas ne skrbi, da bi se na to, da ste radi sami, preveč navadili?
Krog ljudi, s katerimi si se družil, se začne ožiti, ampak prihajajo tudi novi! In ravno zaradi tega, ker imamo kdaj občutek, da nas lahko osrečijo samo drugi, smo vedno znova razočarani. Tudi meni se je zgodilo podobno, bilo je hudo, nisem vedela, kako utapljati to žalost, predvsem pa vedno nisem znala biti sama. Zdaj mi je lepo.
Sreča je tako ali tako relativna …
Moja največja sreča je, da sem vesela, da imam okoli sebe ljudi, ki jih imam rada, in da opravljam delo, ki ga obožujem. Če bi v tem trenutku spoznala nekoga, s katerim bi imela takoj otroka, se bojim, da bi se morala odpovedati vsemu, kar imam sedaj. Učenje senzualnega plesa je trenutno hrana za mojo dušo, težko bi se mu odrekla. Napolni me in osreči.
V tem trenutku ne hrepenite po družini?
Nisem prepričana, ker si ne predstavljam, da ne bi imela zgoraj naštetega. To je zdaj moj način življenja in lepo mi je. Čeprav bom verjetno prikrajšana za to, da bi imela družino, vendar tega trenutno ne čutim. Pomembno je, da smo zvesti sebi in živimo, kot čutimo, ne tako, kot nekdo pravi, da je prav.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
