Komedijant, poln človeške 
topline

Pisalo se je tisto leto, ko smo državljanke in državljani Republike Slovenije tudi formalno postali polnopravni državljani tako zelo želene Evropske unije. In ko se je to zgodilo, sem se, tega se zelo dobro spomnim, počutil nekako, kaj pa vem, stisnjeno in nelagodno. Tistega večera, ko sem prek malega zaslona spremljal slavnostno, simbolično slovesnost, ki se je dogodila na zagotovo najbolj simbolnem kraju in mestu, na meji med Novo ('našo') in staro ('nenašo') Gorico. Takrat niti nisem prav dobro vedel, čemu tista notranja tesnoba in od kod za Boga milega se je vzela, danes pa mi je malce bolj jasno, čemu. Stiskala me je stvarnost, ki je vame butala iz našega televizorja.

Celoten program ob vstopu v EU je preveval en sam duh – duh italijanskosti. Glasbene točke (razen ene) so bile delo italijanskih skladateljev, pelo se je (večinoma) v italijanščini, na trenutke se mi je zazdelo, da se celo pleše v italijanščini, in tudi igralca (pustimo imeni in priimka), ki sta, skupaj z italijanskim kolegom, ki pa ni bil igralec, temveč spiker, ki je dodobra obvladal svojo obrt, povezovala celotno dogajanje, nista bila, milo rečeno, kos pomembnosti dogodka, delovala sta zmedeno in prestrašeno.

Metafora slovenskega naroda?

To klečeplazenje pred novo, širšo domovino pa pred Italijani! Kot bi Slovenci ne imeli svoje vrhunske glasbe! Kot bi mi kot narod ne imeli v svojih genih klenosti, jasnosti, trdnosti, živosti in pogumne drže in ponosa. Vse to bi se preprosto moralo odražati v vsaki izgovorjeni besedi, v vsaki slišani noti, v vsakem gibu. Pa se na žalost ni! Vsaj meni se je tako zdelo. In v zavest se mi je – popolnoma nehote in popolnoma spontano – prikradla slika iz leta 1988, ko me je kolega režiser Boris Kobal povabil v Trst v Slovensko stalno gledališče, kjer sem s tržaškimi kolegi (in pod Borisovim režiserskim vodstvom, seveda!) nastopil kot Jerman v Cankarjevih Hlapcih.

Magičen študij je bil to. Prvič v tuji državi, pa vendar v slovenskem jeziku. Prvič z ansamblom SSG Trst, ki je kljub geografski odrezanosti od matične domovine trmasto in pogumno vztrajal v uprizarjanju vseh pomembnejših besedil svetovne, predvsem pa slovenske dramatike. V klenem slovenskem jeziku.

In naneslo je tako, da si je Boris predstavo zamislil zelo metaforično, s tem pa tudi še bolj povedno v svoji sporočilnosti, zato je vlogo Jermana nekako podvojil, razdelil med mladega in starega Jermana. Pa se mi je ponudila enkratna, neponovljiva in neprecenljiva priložnost sodelovati z enim najboljših slovenskih igralcev, z gospodom Silvijem Kobalom, ki je igral starega Jermana. Poznala sva se že od prej, saj je bil Borisov oče, delala skupaj pa sva takrat prvič. Veliko lepega sem slišal o njem, saj so znali kolegi iz vseh slovenskih gledališč povedati prenekatero prigodo, ki jo je zakuhal prav gospod Silvij, hudomušni, mili, nepopravljivi komedijant, poln človeške topline in radosti do življenja, vedno pripravljen na šalo, dovtip ali kaj smešnega.

S Silvijem po Trstu

Naporen študij je bil to, ti Cankar-Kobalovi Hlapci. Borisov pogumni in argumentirani poseg v Cankarjevo večno umetnino je zahteval tudi od igralcev popolno koncentracijo in maksimalno pripadnost na vsaki vaji, vse do premiere. In vadilo se je, seveda, vsakodnevno, dopoldne in zvečer, pred premiero tudi ob sobotah in nedeljah. Res trdo, a zato nič manj nebeško lepo delo.

No, in je napočil tudi tisti usodni dan, dan premierne uprizoritve. Veliki dan, ki smo ga vsi v takratnem tržaškem ansamblu res nestrpno čakali, saj je bila (zelo verjetno pa je še vedno) skoraj vsaka uprizoritev Cankarjevih del za tržaško občinstvo prav poseben praznik. Nekaj ur pred premiero sva se s Silvijem dobila pred teatrom, povabil me je namreč na sproščujoč sprehod po uličicah Trsta, rekoč, da mi bo to zagotovo pomagalo premagati tremo, ki sem jo – to z lahkoto priznam – seveda imel, saj je bilo tistihdob igrati Jermana, pa še v Trstu, zame največja mogoča igralska priložnost.

Hodila sva tako po tistih, še dandanašnji slikovitih skrivnih kotičkih tržaških, od špelunke do špelunke, od gostilnice do gostilnice, in Silvij je v vsaki poklepetal s prijatelji in znanci, ki jih je imel ogromno. V predzadnji sva si privoščila tudi bičerin vina, tako za korajžo, je rekel Silvij, saj škoditi zagotovo ne more – ampak samo enega, prisežem, več mi Silvij kot izkušeni igralski maček ni dovolil.

In povsod, kjer koli sva se ustavila, povsod je Silvij z vsemi govoril slovensko. Še italijanskega karabinjerja, ki je redno zahajal v bližnji, igralkam in igralcem tako ljubi Lions bar, je naučil pozdrava v kleni slovenščini, lastnika bara pa je celo prepričal, da je v neki igri nastopil – kot igralec, z besedilom, ki se ga je seveda moral naučiti v slovenščini. In se ga je, ker ga je znal Silvij nekako – začarati. Dobesedno.

Ganjeno občinstvo

Ko sva se že bližala teatru, sva zavila tudi na neko dvorišče, kjer se je, čeprav je bila nedelja, slišalo, kako čevljar s sinom opravlja svoje delo. Silvij ju je pozdravil, in čeprav je bil človek Italijan, se je s Silvijem trudil govoriti v slovenščini. Ker ga je zelo spoštoval. Tako kot je Silvij spoštoval njega. Čevljarjev sinek je pa prijazno poslušal in kimal, kot da bi razumel.

Po nekaj minutah sva se poslovila, in ko sva že bila na cesti, mi je Silvij dejal: »Si videl, nedelja je, pa delata. Kot midva. Ni kaj, morata. Od nekdaj je bilo pri tej hiši tako. Kakovost, dobavni rok in cena, to je bilo sveto za njegovega pradeda, za deda, za očeta, in to zdaj prenaša na sina. Ponos in odgovornost. Tega nam, Slovencem, morebiti nekoliko manjka.«

Nisva več veliko govorila. Šla sva v gledališče, vsak v svojo garderobo. Odigrala sva premiero, dobila vsak po nekaj aplavzov na odprti sceni in presrečna dočakala konec predstave, ko je teater razganjalo od navdušenja, od pravega skandiranja. Takšnega aplavza in toliko pristnih solz srečnega, ganjenega občinstva nisem videl nikoli kasneje. Nikjer.

To je bila ena zadnjih Silvijevih velikih premier. V kleni slovenščini. Sredi italijanskega Trsta, leta 1988, ko je bilo sanjati o Evropi na naših, slovenskih tleh, še skoraj z zakonom prepovedano. Ej, Silvij Kobal, ljudje moji, je bil duša od človeka in milina od možakarja in dobesedna bravura od slovenskega igralca. Ponosnega, žilavega, trmasto-vztrajnega, klenega slovenskega igralca. Ko bi danes imeli nekaj silvijev kobalov. Ko bi jih le imeli …