Pevka. Katja Ajster. Kataya nastane kot drobcena premetanka črk njenega imena z dodanim a in z j, preoblikovanim v y kot domislek njene dobre prijateljice Megi Milošević, in to v času, ko se Katja odloči za resno glasbeno pot. Rojena Ljubljančanka iz Podutika, kamor se vedno znova vrača. Za zdaj.
»Čas otroštva je bil nedolžno lep. Sproščenost na travnikih, žogarije pa badminton in izmišljanje najrazličnejših igric. Ja, lepo je bilo,« se spominja. Potem pa Osnovna šola Miška Kranjca v Šiški, kamor je hodila peš in sta po njo prihajala babica in dedek. »V šoli se nisem prav dobro znašla. Kar nekako skrivala sem se za svojimi takrat dokaj dolgimi lasmi. Sem pa hodila k pevskemu zboru in tudi z jogo sem se že ukvarjala. Joj, spomnim se, da sem enkrat popolnoma nenamerno nekaj naredila na šolskem veceju, še danes ne vem natanko, kaj, le to vem, da je bilo vse skupaj poplavljeno in je moral hišnik pošteno zavihati rokave, da je spet vzpostavil red v tistih toaletnih prostorih. Bala sem se priznati, da sem vzrok za poplavo jaz, a me je sošolka zašpecala,« pove po rahlem premisleku.
Na valeto
brez šminke
»Sicer pa sem bila vseh osem let odlična, brez problema, jeziki so mi šli zelo dobro, iz televizijskih risank sem se naučila angleščine, se mi zdi. Tudi v glasbeno šolo sem si želela, igrati klavir ali plesati balet, pa ni bilo dovolj denarja za kaj takega. Sem pa nekako uresničila očetove sanje in sem privolila v treningih košarke (štiri leta treninga!): bila sem kar dobra, skoraj bi v klubu nadaljevala šolsko košarko, če si ne bi poškodovala kolena. Pa s kikboksom sem se tudi spoprijela,« opiše spomine na tista osnovnošolska leta in nadaljuje: »Na valeto sprva nisem hotela, se mi je zdelo trapasto, da bi se ne vem kako lepo oblekla, kaj šele da bi se našminkala – zakaj že? Naj me fantje opazijo kar takšno, kot sem, nenablajhano. No, potem sem vseeno šla in se tam, svojim prepričanjem primerno, preklemansko nedobro počutila.«
Vpiše se na Gimnazijo Poljane in se spoprijatelji tako z latinščino kot starogrščino pa seveda tudi z vsemi drugimi predmeti, a prvo leto dobesedno prejoka, tako neprilagojeno se počuti. »Vse sile sem usmerila v učenje, v intenzivno učenje, tako da sem dosegla prav dober uspeh, a se mi v tretjem letniku vse skupaj tako upre, da se popolnoma neham učiti in ga ne izdelam,« razloži že takratno iskanje same sebe v času in prostoru. »Vseskozi sem delala, kelnarila sem, da sem zaslužila in sem lahko pri rosnih šestnajstih začela hoditi na ure petja k Leli Radovan, potem pa še k Jadranki Juras,« pojasni. »Potem so prišla burna leta mojega tavanja v globine same sebe in vrtanja v življenje. S fantom se preselim v Celje, iščoč bistvo življenja, tudi v dvoje. Kot nepopisan list sem, ki čaka, da ga bodo dobri ljudje popisali z vsem lepim in vrednim, s spoznanji, ki jih bom vzela za svoja, se mogoče z njimi celo poistovetila in predvsem rasla in zrasla, mogoče dozorela,« z izrazom zazrtja v neko daljavo podoživlja zase zelo občutljive čase. »Pri triindvajsetih sem se nekako umirila in se odločila, da bom dokončala tisto gimnazijo. In sem jo. Takrat pridejo že Tangels pa Raay, od katerega srkam glasbeno znanje, tudi Samo Udovč mi zelo pomaga (še vedno tudi delam in si služim prepotrebni denar, tudi kot natakarica v gostišču Via Bona na Viču, kjer se dogodi tudi to, da nekemu gostu pripravljam kavo, pa me povpraša, kdo danes poje. In ko mu odgovorim, da bom to jaz, mu skoraj kava zastane v grlu, tako je presenečen. Dokler me ne sliši, potem je seveda vse okej!), pa nastopi in snemanja (denar služim tudi s sinhronizacijo risank, v kar me uvede nihče drug kot zlati Raay, in to delo mi je v resnični užitek. Še posebno pa sem vesela, da so mi omogočili tudi prevajanje besedil iz angleščine v slovenščino, tudi to mi zelo sede, saj tovrstno delo lahko opravljam v varnem zavetju doma in mi ni treba vedno med ljudi!), same nove stvari, meni sicer zelo ljube. Je pa res, da so se mi vrata v svet glasbe in medijev odprla že prej, ko sem se odločila, da se pojavim v Playboyu. To je bila zame nekakšna osebnostna katarza, s katero sem se otresla konservativnosti moje družine in se na neki način dokončno osamosvojila,« hiti pripovedovati tako strastno, da sploh ne vem, kdaj vmes zajame sapo.
Ljudje so jo od nekdaj zanimali
Po koncu srednje šole se vpiše na FDV, smer evropske študije, a kaj kmalu spozna, da ta študij ni tisto, kar je pričakovala, in se zato nemudoma prepiše na filofaks, na sociologijo. »Ljudje so me od nekdaj zanimali, zanimala me je pravzaprav moja duša, moj jaz, na katerega so tako usodno vplivali nekateri ljudje, večinoma iz neposredne družinske bližine, zanimalo me je, kaj je tisto skrivnostno, kar nas dela to, kar smo (Človek je dober natančno tak, kot je, v to sem vedno verjela!), tisto, kar tako usodno vpliva na nas od soljudi,« še doda. »Lahko bi rekla, da je bila ena usodnejših odločitev dogovor z ameriškimi glasbenimi producenti, da jih obiščem v Ameriki, kar sem tudi storila. Z bratom in prijateljem sem sedla na letalo in že smo bili v Los Angelesu, med čisto tujimi ljudmi, jaz in moja vulkanska želja po napredovanju. In ko sem tako nekega sončnega dne stala sredi nekega tamkajšnjega trga, sem doživela nekaj, kar sem takrat prepoznala kot déjà vu, in sem si porekla: 'Punca, garala si, trpela si, kopala si po sebi, sama si naredila vse, kar človek lahko naredi, sama si zaslužila nujna sredstva, da si lahko zdaj tu, kjer si, pravkar si obedovala z enim pomembnejših tukajšnjih glasbenih producentov, ki te je tako zelo pohvalil, da še nikoli nihče tako, in, ja, tu si, sredi USA, in to si dosegla sama, s svojo neomajno voljo, s srcem in dušo, s predanostjo svojemu pevskemu poslanstvu, ki ti je podarjeno. Če to ni uspeh, potem nič ni uspeh.' In sem zajokala kot otrok. Poleg mene se je znašel neki temnopolti moški in me je vprašal, zakaj jokam, pa sem mu povedala, da sem srečna, potem je pa še on zajokal, in ko sem ga vprašala, zakaj, mi je čisto iskreno povedal, da joka zato, ker se odvaja alkohola in je že sedmi dan trezen. Moja solzna čustva so v njem zganila solze, pa sva oba jokala, oba od neopisljive sreče,« razkrije čezoceansko izkušnjo.
»Znan obraz ima svoj glas me je zaznamoval, seveda me je, a sem presrečna in še pa še hvaležna, da sem dobila to možnost pokazati samo sebe tudi v malce drugačni luči, ki sem jo od vsega začetka razumela kot priložnost za osebnostno rast.« In že sva pri vsakodnevnostih, kot je njeno znanje priprave zrezkov v omaki, tudi njena sladka ljubezen, nutella, pa pri morju, v katerem najde stik z večnostjo in notranji mir, pa pri tem, kako bo vedno iskala drugačne poglede na življenja, ki jo bodo bogatili in plemenitili.
»Srečna sem, da mi je mami priznala, da sprva niti ni verjela vame, pa mi je vseeno stala ob strani, zdaj pa je do solz ponosna name. Srečna sem za streho nad glavo, za hrano, ki jo lahko zaužijem, za ljubezen vseh, ki me ljubijo. Ja, srečna sem zaradi samo na videz samoumevno drobcenih stvari, ki pa to nikakor ne bi smele biti, neka samoumevnost, namreč. Vse si mora človek prislužiti, tudi zaupanje, spoštovanje in ljubezen, nič ni samoumevno,« sklene razmišljanje o življenju.
Kataya, vse najboljše ti želimo. Iz srca. Naj se ti uresničijo vse, ma, čisto vse, tudi tiste najbolj skrite želje, ki jih nosiš nekje globoko v sebi. Čudovita mama boš, garant!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
