Hajnijev abraham

V klubu tistih, ki slišijo na ime Abraham, je po novem tudi glasbenik Hajni Blagne. Pred nekaj dnevi je svojo starost začel zapisovati s petico in, kot pravi, si je oddahnil. »Človek podzavestno pričakuje, da se bo z abrahamom nekaj spremenilo, da na primer to pomeni konec vitalnega obdobja. Ravno tako nezavedno zavrača dejstvo, da se bo zgodilo, kar se mora. No, ko se naposled zgodi, moraš stvar sprejeti, ker pač drugega ne kaže, in takrat si lahko oddahneš. S tem šokom sem, če mu lahko tako rečem, opravil na hitro. Jasno, da se kljub tej težki cifri zemlja še ni premaknila iz svoje osi, hehe,« pove. No, menda pa bi jo zato skoraj praznovanje. Slavljenec in povabljeni so namreč pridno rajali, in to kar štirinajst ur skupaj! »Smo si dajali duška in drug drugemu dokazovali, kako fit smo še vedno in vsemu navkljub.«

Praznovanje v kulturnem domu na Javorniku so mu organizirali prijatelji in družina. Dogovoril se je le o podrobnostih postrežbe in prostora, za vse preostalo so poskrbeli drugi. »Prijatelji so bili bolj razumevajoči, prijateljice pa so se me krepko lotile, tako kot se spodobi. Najprej so me celega okrog obrnile, kot se reče pri nas po domače, na koncu pa vendarle požegnale s certifikatom izkušen moški,« doda. Malce so ga podražili tudi z lažno torto, a poskrbeli, da je minilo, ko je bila na vrsti prava. »Želel sem čim bolj preprosto slavje. Zelo vesel in prijetno presenečen sem bil tudi zaradi obiska Mihe in Igorja Korena. Fanta sta bila člana mojega prvega ansambla in ob tej priložnosti smo obujali vrsto spominov,« nadaljuje. Ob jubileju si je zaželel predvsem zdravja »ter veliko in še bolj kakovostno delati kot glasbenik in pevec pa tudi kakšna slikarska ali fotografska razstava je med željami. Rad bi tudi nabavil nov klavir. Želim si ostati prijatelj, mož, oče, sin, brat … vsem, ki me obkrožajo. Sicer živim po načelu življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo.«