RAZGALJEN

Gal Gjurin

Objavljeno 07. oktober 2017 14.19 | Posodobljeno 07. oktober 2017 14.21 | Piše: Dejan Vodovnik
Ključne besede: komentar

Gjurin med glasbenimi kolegi velja za genija.

Jurij Zrnec bo spet očka.

Avtor, glasbenik, pevec, producent in literat se je rodil leta 1978 v Ljubljani, po maturi pa se je vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, smer slovenistika in sociologija kulture. Je dobitnik nagrade slovenskega šansona 2005, nominacije za najboljši slovenski knjižni prvenec 2002 (Mesto, založba Mondena, 2002), poezijo in prozo objavlja v literarnih revijah in drugih publikacijah. Njegova literatura je prevedena v češčino, srbščino, slovaščino, italijanščino in angleščino, hkrati je tudi v antologiji slovenske poezije Mi se vrnemo zvečer (založba Beletrina, 2004) in v antologiji slovenske erotične poezije (založba Mladinska knjiga, 2008). Na veliko tudi sklada in izvaja avtorsko filmsko glasbo, glasbo za dramske in plesne predstave ter prireja glasbene delavnice improvizacije, kompozicije in skupinske igre doma in v tujini. Prvo skladbico v G-duru je zložil pri šestih letih, med letoma 1992 in 2009 pa so pod njegovo taktirko delovali naslednji glasbeni kolektivi: punkerski Pogojno užitni in Adivaljaver, psihedelični Klodvikovo Satje, etno-rockovski Eppur si muove, bluesovski Vzhodno od raja, jazzovski El-džabl-džejna, LejGaDejGa in Not interested, glasbeno-teatrska Orjaška Rozabunda, literarno-likovno-glasbeni Projekt Mesto, žanrsko mešana Olivija ter Gal & Galeristi …
Gjurin med kolegi velja za genija. V resnici pa je predvsem topel človek, izjemen mislec, zakladnica znanja, dvakratni oče, duhovita oseba, ki po svetu hodi z odprtimi srcem in s široko razprtimi očmi.

Konec meseca bo sicer pripravil velik akustični koncert, ki mu je nadel ime Moč jeseni, na njem pa bo premierno predstavil kar tri studijske albume, ki poleg osebne in posebne knjige izidejo oktobra: Veter, Zemlja in Temna godba 2.0. Gal na prihajajočih albumih, ki jih je odigral skoraj v celoti sam, igra na inštrumente, za katere nas večina še slišala ni, v knjigi pa so našteti po sklopih. Na seznamu jih je celo 96!
»Čeprav igram več inštrumentov, je zame največji fetiš klavir. Klavir, ne pianino. In ne tipke. Ko stisneš akord in počakaš, se znotraj klavirja začne vrteti zvok v posebni, veličastni resonanci. Božji resonanci. V popolni tišini lahko slišiš, kako se valovanje enega samega akorda razvija tudi po več minut. To je nekaj neverjetnega. In ta zvok te potegne vase. Ironija je, da sem se igranja na klavir začel učiti že v otroštvu, vendar sem ga sovražil, ker najbrž nisem prenesel šolskega sistema. Raje sem imel kitaro, šele čez čas sem ga spet odkril,« je pred časom zaupal kolegu Alenu Steržaju.

Gjurin med glasbenimi kolegi velja za genija.

Skladba H3O+, ki jo je vdel na enega prejšnjih albumom z naslovom Fetiš, pa temelji prav na klavirski frazi, ki jo je Gal spesnil že leta 1984. Pri šestih letih. Ostala mu je v glavi, še danes pa ga asociira na scene z gusarskimi ladjami.
In še ena zanimivost je kamenček v mozaiku razgaljanja Gala Gjurina: dva umetnika, vsak na svojem področju, igralec Jurij Zrnec in Gal, sta namreč bratranca, to pa je multiinštrumentalist izvedel povsem naključno, na sceni snemanja oddaje As ti tud not padu – namreč od svojega bratranca, Zrneca. Zrnec je za pevko Severo Gjurin, Galovo sestro in svojo sestrično, ter zanj na snemanje prinesel po en izvod družinskega rodovnika.
Ups, pa še ena črtica razgalja vsestranskega umetnika; Galov oče Velimir Gjurin je leta 1963 igral Kekca v filmu Srečno, Kekec, kjer je ugnal teto Pehto.
Gal Gjurin je eden redkih na slovenski sceni, ki sodijo v galerijo: občuduješ jih kot umetniško stvaritev, polno zanimivih linij, ki pa v množicah ne bo izzvala nogometnega razpoloženja.

Kot je zapisala kolegica Moni Černe, je knjiga Glasba je oblika ljubezni »nedvomno najbolj aktualna in tekoča, kar jih je kdaj napisal kak slovenski glasbenik o tehtnih vprašanjih časa, v katerem živimo, z nemajhno literarno vrednostjo, podprta z dejstvi«.
Poleg tega da avtor tudi resno razpravlja o umetnosti in povezavah glasbe z drugimi področji znanosti ter da se večinoma naslanja na resna imena in pojave iz džezovske in klasične glasbe, razkriva tudi, o čem vse (ne) pripovedujejo današnje toksične svetovne pop uspešnice, ki jih na internetu poslušajo nevedni desetletniki. Beseda nanese tudi na to, kako škodljivo je za mlade možgane zaporedje glasbenih zlepljenk, ki jih kot glasbeni farmacevti v studiih naredijo posebni pop strokovnjaki za kitice in strokovnjaki za refrene. Te glasbene lepljenke vsebujejo posebne melodijske kavlje in s tem fizično odvisnost oz. toleranco do glasbenih nebuloz.

Aja, pa še to: Gala navdušujejo eksotične kuhinje, le vietnamska ne, ker ne prenese koriandra, razen če je svež. Zato je v prihajajočo knjigo uvrstil celo svoje kuharske recepte, lično opremljene s fotografijami, po barvah vezane na različne durovske lestvice.

Deli s prijatelji