TURISTIČNA TRIBUNA

FOTO: Po bolezni spet v Toskano

Objavljeno: 12.01.2018 18:38Posodobljeno: 12.01.2018 18:39

Naceta Junkarja je pred pol stoletja očarala Toskana; pevec je tam letoval tudi večkrat na leto, letos pa po desetletnem premoru spet načrtuje obisk te italijanske pokrajine.

Nekateri se tako navdušijo nad kakšnim krajem, da tja odhajajo leta in leta. Nace Junkar, pevec in pedagog solo petja, se je pred 25 leti zaljubil v Toskano, pokrajino v Italiji. Pogosto jo je obiskoval, tudi nekajkrat na leto, v zadnjem času pa zaradi zdravstvenih težav ne več, a letos znova načrtuje obisk.

Toskana ga je prevzela 1993. na gostovanju z matično operno hišo v odprtem gledališču ob jezeru v mestu Torre Del Lago, v katerem je dobršen del življenja preživel skladatelj Giacomo Puccini, po katerem se imenuje tudi tamkajšnji festival.

»Ko sem stopil na toskanska tla in zavonjal zrak, se usedel ob tem jezeru v lokal in spil prvo kavo, od takrat doma pijem samo to vrsto kave. Ko sem zaznal fluid tamkajšnjega načina bivanja in nadvse prijetne komunikacije z ljudmi, sem se v Toskano zaljubil,« se spominja 59-letni Nace Junkar.

Naslednje leto je Toskano obiskal za prvomajske praznike. »Že ob prvih počitnicah sem našel majhen in prijeten hotel, kamor sem potem zahajal dolga leta tudi večkrat na leto. Ko so izvedeli, da sem pevec, so me prosili, naj zapojem v osrednjem delu mesta. Ko sem kratek nastop končal z O sole mio, so ljudje vstajali, vzklikali bravissimo, prišli do mene … Nepopisen občutek. Z lastniki hotela smo veliki prijatelji, pred leti so bili tudi v Ljubljani in Portorožu, slišimo se. Čeprav že nekaj let nisem bil v Toskani, imam tam še vedno veliko znancev in prijateljev,« doda.

Kadar koli pomislim na to lepo deželo, vidim tudi deklico na kolesu.

»Ob popoldnevih sem hodil v manjše kraje, na primer na otok Elba. Vedno sem poiskal lokal, kjer se zbirajo domačini. Vesel sem bil njih, oni pa mene. Od domačinov izveš vse o kraju, njih pa je zanimalo, kje in kakšna je Slovenija. Takrat sem bil seveda mlajši, zato sem precej tudi prekolesaril.«

S čim ga je ta italijanska pokrajina še navdušila? »Ima težko opisljiv značaj. Tako kot nekateri tujci ljubijo Slovenijo, je meni, morda tudi zaradi mojega precej italijanskega načina podajanja pesmi, Italija v krvi. Izjemno rad govorim italijansko, včasih sploh ne vem, kdaj preklopim iz enega jezika v drugega, ko grem z naše Obale v predmestje Trsta. Pred dnevi sem opazil, da še vedno, ko sem tam, premišljujem v italijanskem jeziku. Od nekdaj ljubim narečja, rad govorim ali pojem pravorečno pravilno. Italijansko govorim vedno knjižno, drugače tudi ne znam.«
Toskana ga je kot gurmana osvojila tudi s kulinariko. »Jedilnik pri nas doma se je iz leta v leto tako spreminjal, tudi način pitja kave. Je pa zanimivo, da sem kljub temu obdržal nekaj naših navad. Kar je v Italiji predjed, je doma kosilo, denimo. Seveda so sladice in sladoled pika na i, posebno poleti,« pove.

Po približno desetletnem premoru zaradi bolezni si Nace želi letos spet obiskati priljubljeno deželo. Kam pa bi povabil družbo in kaj v Toskani bi jim svetoval? »Poleg krajev, ki so v raznih ponudbah, bi priporočal tudi in predvsem druga mesta in vasi. Toskana je sicer najbolj znana po gričih in stolpu v Pisi, otoku Elba in rojstnih krajih dveh svetnikov. Nastanitve so bile zelo drage, a če si bil redni gost, si dobil velik popust. Vedno sem šel z avtom, najraje vozim sam. Kje se dobro in za zmerno ceno kosi ali večerja, sem vedno izvedel od domačinov,« svetuje.

»Kadar koli pomislim na to lepo deželo in mesto, kamor sem hodil, vsakič v spominu vidim tudi majhno deklico na kolesu, ki mi vzklikne: 'Gospod pevec, kako lepo ste sinoči peli!'« 



 

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja