Nihče v roza obleki ni videti bolj možato kot vi. Kdaj ste se otresli predsodkov in postali dovolj pogumni za skok v tigraste kopalke in rožasto srajco?
Pogosto me privlačijo najbolj stupidne stvari. Preprosto si ne morem pomagati, da ne bi zasadil prstov vanje. Ravno tako je s tigrastimi kopalkami, iz katerih se običajno delamo norca ali hočemo biti zabavni, ko jih navlečemo nase. Ne norčujem se iz tega, ampak sem kot opica, ki vidi banano in jo mora dobiti. Pravzaprav imam na hrbtu svojega avatarja v podobi ponorelega lačnega šimpanza in ga moram nenehno hraniti. Sicer pa mi je bilo od nekdaj všeč, če sem bil dobro oblečen. Sem generacija, ki je spoznavala modo v Trstu. Imamo srečo, da živimo blizu Italijanov, slavnih po najboljšem stilu na svetu. Po definiciji sem šminker in nikoli se nisem želel odreči stvarem, ki so mi padle v oči. To ne pomeni, da nosim trendi obleke, sem pa veliko raziskoval, kaj mi ugaja pogledati ali nositi. Naučen sem, da se mora moški znati obleči.
Ste razmišljali, kaj je na vas tako privlačno, da se redno znajdete na seznamih slovenskih seks simbolov?
Nimam nič proti, če komu ugaja moj videz, ampak jaz želim v prvi vrsti zadovoljiti svojo nečimrnost in pri tem ne preveč škodovati okolju. Težko bi ugajal ljudem, čeprav sem že poskusil, a to nikamor ne pelje. Hitro se zapletem v težave. Stvari se nato same zgodijo in odvijejo, če jim je usojeno, ali pač ne. Nikoli nisem imel plana B, da bi lahko bil drugačen. To, kar vidite, je pravzaprav to.
En zelo poseben in zanimiv unikat.
Resnično ne verjamem, da so ljudje unikatni. Ali imajo željo unikatnost izražati ali ne, je že druga stvar, ki spada bolj v polje psihologije. Najverjetneje sem neke sorte ekshibicionist, saj ljudje nimajo ravno želje stati na odru in čakati na aplavz. To je lahko kdaj neprijetno, ampak kot sem že rekel, moram nahraniti svojo opico. Ne gre za kompenzacijo ali zadovoljevanje ega, preprosto imam občutek, da lahko edino to počnem oziroma moram to početi, ker me zabava in mi ob vsem tem ni dolgčas. Nekako me osmisli.
Izžarevate neizmerno moč, da zmorete vse. Česa vas je v resnici najbolj strah?
Vsega, saj sem klasična 'boječka'. Pogosto se ukvarjam s tem in mislim, da je zelo naravno stanje, če je človek kdaj depresiven ali utesnjen, osamljen. Naučeni smo, da gre pri tem za nekakšno napako, čeprav sploh ni. Pozabili so nam razložiti, da takrat pač razmišljamo o drugačnih rečeh in se, podobno kot pri računalniku, zgodi nekakšen reset. Počakati je treba v svoji samoti, da stvar mine, po načelu plime in oseke. Ne verjamem ljudem, ki so ves čas srečni. Zapovedana sreča je največja 'jeba' današnjega časa. Samo zombi je lahko srečen 24 ur na dan.
Nikoli vam ne zmanjka izzivov, zdaj ste si zamislili največji samostojni koncert pri nas. Za marsikoga so Stožice nočna mora, saj jih redkokdo napolni. Se vam že kaj tresejo hlače ali komaj čakate na ta veličastni trenutek?
Verjetno bi se mi tresle, če bi si zamislil, da hočem imeti največji koncert v karieri. Vse je posledica mojih božičnih nastopov, ki so se začeli v Mariboru s pokojnim Smiljanom Krežetom. Paradoksalno je, da ne maram tradicionalnih koncertov in sem po treh ponovitvah odnehal, nato pa je sledilo povabilo v Cvetličarno in zadnja tri leta še na festival Kurzschluss. Ko sem že sklenil, da je prazničnega nastopanja res dovolj, se je porodila ideja o solističnem koncertu, ki ga že dolgo nisem imel. Zanimanje je iz leta v leto večje, zato so bile Stožice logična izbira našega producentskega tima. Postavljene so v ta namen in sosledje dogodkov je privedlo do tega, da bom tudi letošnji božič preživel na odru. Če bi želel to početi pred petimi leti, mi verjetno ne bi padlo na misel niti ne bi imelo smisla.
Je to vaš prirojeni občutek za čas?
Sploh ga nimam, le vzamem si ga in poskušam spremljati dogodke, ki so logična posledica vzrokov. Današnji dan je logična posledica včerajšnjega in ni treba biti zelo pameten, da bi to doumel.
To pa je nedvomno posledica piljenja uma.
Sem len, ne čisto za vse, ampak načeloma se po intenzivnosti dela ne morem primerjati z drugimi. Intelektualno delo je sicer podcenjeno, a rad hranim to svojo leno opico. Ona se nažre in potem bi ležala v brezdelju, a ji tega ne dovolim. Nimam težav s tem, da bi si vzel večletni premor, v tem času pa bi polnil trdi disk, izvajal aktivnost atomov, ne bi pa ravno oral njive ali cepil drv. Ti ljudje so zares pridni in za to, kar oni naredijo v petih minutah, potrebujem jaz en mesec. Že pri odgovarjanju na sporočila se mi od napora lahko zagnojijo možgani.
Prihodnje leto praznujete četrt stoletja samostojne poti. Na njej ste nanizali zavidljivo število uspešnic, nekatere so že ponarodele. V čast temu jubileju pripravljate drugo kompilacijo 'best of'. Je to čas, ko se ozrete nazaj in si brez lažne skromnosti čestitate?
Veselim se tega izida. Pod naslovom Komplet 2 bom zbral komade iz celotne kariere, studijske originale in bolj kot trepljanje po rami gre za uredniški užitek ob nekem opusu. Nabrati najboljše izjave, štiklce, ki so zaznamovali avtorja. Dom Svobode je založnik, jaz pa sem tukaj v vlogi urednika samemu sebi in zlahka živim znotraj sebe v dveh ali več osebah, to mi ne povzroča težav. Lahko krotim štiri Magnifice, ki se kregajo med sabo (nasmeh). V resnici pa je vse skupaj zaključek določenega obdobja in čas, da se zapre omara s ponošenimi cunjami ter se gre kupit nove.
Brki so vaš zaščitni znak, nekakšen logotip, hkrati pa so postali simbol novembra, ko se osvešča o boju proti raku na prostati. Ste z leti postali doslednejši, bolj pozorni na svoje zdravje?
Niti malo. Ne hodim na preglede, prej nasprotno, izogibam se jih. Občasno dobim kakšen poziv od zdravnikov, naj pridem na preventivni obisk, saj sem vendarle že v teh letih. Nisem se še odzval in me tudi ne mika. Moja stara mama ni bila nikoli pri zdravniku in bi dočakala sto let, če ne bi padla. Zdi se mi, da če o nečem ne razmišljaš, potem tega ni. Temu bi se lahko reklo, da česar ne veš, ne boli, čeprav se to uporablja v primeru nezvestobe.
Torej moč misli?
Bolj moč ne-misli (nasmešek). Morda celo moč ignorance.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi si obrili legendarne dlake pod nosom?
Zlahka to naredim, pred leti sem doma to že demonstriral, ampak večja težava je, da sem v ogledalu zagledal nov, nepričakovan organizem. Zgornja ustnica dobi svoje življenje in videti sem, kakor da bi si omislil plastično operacijo. Da ne spravljam v zadrego sebe in vesolja, jih pač vzdržujem. Brki mi sicer sivijo, a s tem živim, saj so postali del mene, kot nekakšne obrvi.
Ne marate, da vas ljudje poveličujejo, a vendarle zelo pogosto slišimo besedno zvezo Magnifico je car, Magnifico je glasbeni bog. Pojem božanstva si ljudje interpretirajo po svoje. Kaj vam osebno predstavlja vera oziroma konkretneje, kdo je vaš bog?
Vsak zase mora vedeti, koliko je blefer oziroma kako dober je. Zavedam se, da nekaj znam, ampak nima smisla, da sem noro navdušen nad seboj, ker sem videl že mnogo boljše od sebe. Povsem zadovoljen sem s sabo in sam sebi sem najboljša družba. Pri veri se že nagibava k področju metafizike, ta pa je postala del kvantne fizike. Je stvar razprave, razmišljanja, se pa na tem polju dogaja ena zanimivost. Osnovni delci stvarstva, manjši od fotonov, imajo lastnost, da reagirajo, če jih opazuješ, v nasprotnem primeru pač ne veš, kaj se z njimi dogaja. Podobno je z bogom. Če razmišljaš, da on obstaja, potem mogoče res obstaja, če pa misliš, da ga ni, ga mogoče res ni. Ne velja za vsakega enako, niti za enega ne velja vedno enako. Očitno Einsteinova relativnostna teorija le drži. Sem gnostik, torej če je bog v vsakem izmed nas, potem obstaja, sicer ga ni. Ali smo vsi bogovi ali pa nobeden.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
