KONČARJEVI ZAPISKI

Drznost neke vizije

Objavljeno: 02.01.2018 13:42Posodobljeno: 02.01.2018 13:42

Dragan Živadinov si je kot študent režije zamislil postavitev nekakšne kompilacije Shakespearovih del, v kateri sem sodeloval kot študent igralstva.

Na gimnazijo sem hodil njega dni. Dragan Živadinov pa, če se ne motim, na srednjo lesarsko. V Cankarjevem domu so, ne vem več točno, kdaj, in ne vem več točno, kdo, organizirali nekakšno srečanje gledaliških skupin ljubljanskih srednjih šol Vesela pomladna epistola ali nekaj podobnega. Profesor Klajnšek, se mi zdi (na naši Šubički je učil slovenščino, ampak ne mene), je zbiral dijakinje in dijake, ki bi si drznili sodelovati pri postavitvi gledališke predstave Oblast Branislava Nušića. Niti sanja se mi ne, kako sem padel v tisto zasedbo, vem pa natanko, da sva z dijakom Markom Resinovičem odigrala glavni vlogi.

Niti tega se ne spomnim natanko, kdaj sem Dragana Živadinova prvič videl. Vem le, da je tudi on sodeloval na omenjenem festivalu z neko sila samosvojo, prav posebno predstavo. Takrat si nisem niti v sanjah predstavljal, da se bodo najine poti tako usodno križale. Prvo diplomsko predstavo (oziroma produkcijo, kot se nekako kvazistrokovno tovrstna odrska postavitev imenuje na AGRFT) smo pripravljali prav s kolegom, študentom gledališke režije Draganom Živadinovim. Posebnež, kakršen je bil bržkone od rojstva, si je zamislil postavitev nekakšne kompilacije Shakespearovih del, ki jo je pripravil njegov zagrebški prijatelj, dramaturg (in že po malem dramatik) Vladimir Stoisavljević.

Igralci čistilci

Govor je bil o prav posebnem, malce filozofsko obarvanem tekstu, polnem izsekov in citatov z najrazličnejših področij človekove omike, o tekstu, katerega vsebino je v tistih časih čisto do konca razumel le Dragan. No, ja, pa Vladimir, avtor priredbe, seveda. Ne vem, zakaj, natančno, ampak Dragan nas je presenetil že pred začetkom študija teksta, zamislil si je namreč, da bomo predstavo odigrali v neki dvoranici na Viču (v Ljubljani), ki se ji je takrat reklo Kulturni dom Malči Belič. No, do tu še vse v redu, toda tista dvoranica že takrat ni več služila svojemu osnovnemu namenu. Bila je zapuščena, zanemarjena in mi, študentje četrtega letnika dramske igre, smo si zadali cilj – na Draganovo pobudo, se razume –, da jo pospravimo, počistimo in si tako ustvarimo razmere za delo in za igranje naše prve diplomske predstave.

Dragan Živadinov nikoli ni priznal ustvarjalnega kompromisa.

Ta nori Dragan Živadinov nas je z naravnost otroško preprostostjo, zagrizenostjo, zanesenjaštvom in nepopisno pozitivno energijo prepričal, da smo mu sledili in se, vsi po vrsti, najprej prelevili v čistilke in snažilce. Pridno smo delali nekaj dni, zagotovo več kot en teden. A, žal – zaman. Draganu se namreč – če me spomin ne vara – ni uspelo dovolj dobro dogovoriti za najem ljubke dvoranice in njegov smeli, drzni, resnično unikatni načrt je splaval po vodi.

Pa smo pobrali šila in kopita in se odpravili novi gledališki avanturi naproti. Tokrat nas je naš vrli gledališki zanesenjak popeljal v Pirniče, na Oder treh herojev, ven iz Ljubljane, tako da smo se morali na vaje voziti s primestnim avtobusom.

Povsem predan gledališču

Bili smo pravi gledališki proletarci, kajti vsi drugi diplomanti, pred nami in za nami, so svoje diplomske predstave igrali v ljubljanskih gledališčih. Le mi ne. Ker smo bili zaradi našega »norega« Dragana, ki je moral biti vedno nekaj gledališko posebnega, tudi mi – nekaj čisto posebnega. Rahlo eksotičnega, bi lahko rekel.

Začeli smo gristi Shakespeara in Stoisavljevića, pridružil se nam je eden velikih igralcev ljubljanske Drame Janez Rohaček, vadili smo in vadili, po vajah obsedeli v bližnjem vaškem bifeju in razpravljali o skrivnostih gledališča, čakajoč na avtobus, ure in ure, ker smo – tu pa tam – katerega tudi namerno zamudili, toliko zanimivega smo si imeli povedati.

Dragan nas je vedno znova in kar naprej navduševal, nam risal vzdušje prateatra Dančenka pa Stanislavskega, velikih magov ruskega realizma, gorel za našo predstavo in za svoje videnje Vladimirjevega teksta, igral nam je, kar tam, v tistem malem vaškem bifeju, kazal nam je, kako naj odigramo posamezne prizore, kot da na vajah ne bi bilo dovolj časa. Bil je predan gledališču, ljubil ga je, scela in na samo njemu lasten način. Ljubil, da bi zanj umrl.

Bil je pred nami

Hotel je nekaj več in nekaj posebnega. Hotel je sebi in svetu dokazati, da je on, režiser in mislec in gledališki praktik, nekaj posebnega, nekaj vrednega, prav zaradi dejstva, ker je to on, en sam in neponovljiv v svoji izvirnosti.

Danes se zavedam, da mu večina nas, takratnih še neigralk in neigralcev, ni zmogla slediti. Ja, poslušali smo ga, ga poskušali kar najbolje razumeti, mu zvesto slediti, a vseeno vem, da tega preprosto nismo bili sposobni. Takrat ne. Ker je bil pač nekako pred nami. Ker je gledališko totalno zagorel veliko pred vsemi nami. In potem gorel in gorel, leta in leta. In bil vedno – nekaj posebnega. Tudi v morebiti nekaterim nerazumljivi gladovni stavki, ko je šlo za položaj slovenskega teatra. On je bil tam, pred ljubljanskim Magistratom, trdno odločen, da gre do konca. Nikoli ni priznal ustvarjalnega kompromisa. Nikoli. In nikjer.

Niti v Rusiji ne, ko je svojo igralsko družino popeljal v breztežnost. Herman Potočnik Noordung, slovenski vesoljski genij, če mi je dovoljeno malce zglednega pretiravanja, je bil Draganov navdih. In mu je še dandanašnji. Ker sta oba – nekaj posebnega. Ker sta oba – pred časom. Ker sta oba – svetli zvezdi na nebu obče povprečnosti, v katero se vse prepogosto potapljamo vsi preostali. Vsaj tako se mi zdi.

In tako bi rad z vsem srcem, na zadnji dan letošnjega leta, zapisal nekako takole:
veš, Dragan, ne vem natanko, ampak kar nekako vesel sem, ko pomislim, da sva del življenjsko-gledališke norosti doživela – skupaj. In hvaležen usodi, da so se najine poti križale. Pa čeprav le za kratek čas. V prihajajočem letu želim tebi in vsem ljudem, ki ti resnično nekaj pomenijo, najprvo neskončnost zdravja, potem pa še vsega ostalega. In enako, spoštovane in spoštovani, velja tudi za vse preostale ljudi tega našega dodobra ponorelega sveta.

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja