Fotograf, poleg tega pa še biolog, potapljač, jadralec, podvodni fotograf, predavatelj in še kaj – Arne Hodalič – je tista vrsta ljudi z vestjo, ki počasi izumira. Njemu zato ni posebno hudo, pogosto reče, da bi bilo čisto v redu, če ga nikoli ne bi bilo. Čeprav prav velike škode ni naredil, to si pa le upa reči.
Človek nasploh se mu zdi nekakšna velika napaka narave. Vero v dobro in lepo je izgubil na številnih delovnih potepanjih po svetu, na katerih ni in ne išče lepot, ampak gorje. Ker je bolj fotogenično – in predvsem, ker je tako prav. Tako nadaljuje, četrt stoletja in več je, odkar svet lovi v fotografski objektiv in te podobe deli z drugimi.
Fotoreporterji izumirajo
Občudovan je in cenjen, veliki Arne. Za njegovo pohvalo stremijo in po njej hlepijo številni nadobudni mladci in mladenke, ki hočejo biti to, kar je on – fotograf. Ob tem je malce resigniran, če bo šlo tako naprej, pravi, pa bo kmalu tudi reven. Reportažna fotografija izumira, fotoreporterji tudi. Podobe revščine in vojne v tako imenovanem tretjem svetu zahodni svet zdaj pošilja slikat lokalce, ljudi, ki tam živijo, da jim ni treba plačati potnih stroškov.
Arne gre še vedno na pot, a si tega ne bi mogel privoščiti, če ne bi še predaval, urednikoval, se prelevil tudi v turističnega vodnika … Njegov vedno privlačni obraz ima pri 58 letih, ki jih je dopolnil v začetku tega meseca, več gub in več sledov pogledov na prizore trpljenja, bede, revščine, žalosti. Nekaj teh, ki jih je doslej ujel s svojim fotoaparatom, Arne drugim sploh ne pokaže.
Njega je spremenilo, nanj se je obesila teža spoznanja, da se v resnici v tem skvarjenem svetu ne da spremeniti prav nič. Ampak odneha pa vendarle še ne. Ker drugega ne zna. V rehabilitacijskem centru Soča ga dobro poznajo, na primer. Verjame v moč Rdečega križa. Ob hudih nesrečah in naravnih katastrofah imajo potrebno logistiko in dovolj denarja za pomoč le velike organizacije, pa naj ljudje še tako dvomijo o njihovih čistih namenih. Arne je bil z Rdečim križem na prizorišču katastrofalnega potresa v Pakistanu leta 2005. Takrat smo nekaj spremenili, je rekel v enem od tistih trenutkov, ko iz njega nista govorila doslej že dodobra razvita pesimizem in razočaranje.
Mode in porok ne fotografira
O prestižu, se ga sicer ne bi branil, mislim na to, da v odmaknjenih koncih sveta ne bi spal v sobah skupaj s podganami, če mu to seveda ne bi kdo plačal, ne sanjari. Zanj je najprestižnejša reč, ki si jo privošči, 20-minutni polet s helikopterjem. Zato da lahko fotografira, seveda. S fotografijo je treba živeti, polaga na srce svojim učencem. Za katere ve, da bodo delali in živeli drugače, kot to počne on.
Po svoje imajo ti fantje in dekleta več možnosti, kot jih je imel on, po drugi strani pa postaja bitka za obstoj čedalje hujša, vztrajanje pri načelnosti pa skoraj misija nemogoče. Arne je v nekaterih stvareh še vedno načelen. Visoke mode ni nikoli slikal, ker se mu ta zdi vrhunec izkrivljenosti človeškega uma in delovanja. Niti porok ne bo slikal, čeprav se s tem dobro služi. Tega bi se, še pravi, tako ali tako moral naučiti. Težko je ostati načelen – ko je predaval neki farmacevtski družbi in za to pobral dober honorar, že ni bil, pove.
Včasih o sebi govori tudi kot o človeku, ki nima najboljše tehnike niti občutka za umetniško. Nekateri mu ne verjamejo, da zares tako misli. Arne je v devetdesetih živel in delal v Parizu in si ustvaril mednarodni ugled, je edini Slovenec, čigar reportažo o skrivnostih Ljubljanice je leta 2007 objavil National Geographic, imel je razstavo v avli palače ZN ... Dobil je številne nagrade in bil na krajih, o katerih lahko večina le sanjari. Ti mu včasih ob vsem dolžnem spoštovanju in priznanju očitajo, da je poln samega sebe. Ampak Arne je predvsem prepoln tega nelepega sveta. Ki ni tako lep, da bi imel otroke. In jih nima – razen tistega, ki ga je priženil in je, zdaj že 26-letnik, super in ga ima rad.
Preveč nas je, pravi Arne, planet nas ne prenese več in nas bo zaradi naše objestnosti nekoč tudi zavrgel. Podobe iz Konga, Bangladeša, Šrilanke, Kolumbije in drugih držav, pa seveda Indije, kamor se vrača že 25 let, mu preprosto ne dovolijo več razmišljati ali čutiti drugače. In zato je v njegovih očeh ves čas žalost. Žalost človeka, ki je videl preveč.
Pet vprašanj za Arneja Hodaliča
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Pridno-perfekcionistični razočarani pesimist.
S kom bi si želeli preživeti dan?
Z Henrijem Cartier-Bressonom.
Vaša največja razvada?
Šport.
Vaša najljubša knjiga?
Kavelj 22 Josepha Hellerja.
Vaša najljubša jed?
Vse iz morja in vode.
Glasujte za osebo meseca
Julija smo predstavili štiri osebe tedna: Savino Atai, Grego Žemljo, Iris Mulej in Arneja Hodaliča. Za osebo meseca lahko od jutri glasujete na naši spletni strani in se potegujete za privlačne nagrade. Več o glasovanju na www.slovenskenovice.si/osebnost.
