S kuharskim ustvarjanjem, ki ga je mojstrica okusov izpilila do prefinjene potankosti, je že nekaj let častivredna ambasadorka Slovenije. Kuharskih osnov jo je naučila tašča, usvojeno znanje je, ko ji je kuhinja postala domača, sama nadgradila v umetnost. Obvlada teksture, veliko pozornost posveča logiki okusov, kaj vse se lahko poveže v zgodbo na krožniku. V Hiši Franko v Kobaridu, kamor se je primožila in kjer ustvarja, je domišljena vsaka podrobnost. Kulinarična alkimistka prisega na lokalne sestavine, zato je za hišo velik zeliščni vrt, poleg izvirska voda in ribnik za avtohtono soško postrv, imajo tudi zorilnico za sloviti tolminski sir. Izdelajo ga v tamkajšnji mlekarni, v Hiši Franko ga nato zorijo sami.
Z visokimi cilji na vrh sveta
Ana, ki je v otroštvu resno trenirala smučanje, diplomirala pa iz diplomacije, skupaj z možem, priznanim sommelierjem Valterjem Kramarjem, dela od jutra do večera. Čeprav daje drugačen vtis, zase pravi, da je nesamozavestna. Ker je perfekcionistka, je zelo zahtevna in (pre)stroga, najprej do sebe, pa tudi do sodelavcev. Večino odgovornosti za zahtevne projekte naloži na svoja ramena, zato je nujno, da se občasno tudi razbremeni, a te trenutke zadnja leta težko najde. Včasih je tekla, zdaj si privošči kak sprehod, dokaj redno pa dela jogo. Ta jo sprosti, tako kot tudi dobra knjiga, a zanje je zvečer velikokrat preutrujena, nekaj več časa je zdaj, ko je Hiša Franko poldrugi mesec, še do konca marca, zaprta. V zimskem času si družina zadnja leta tako nabere moči in se spet poveže, privoščijo si tudi skupni oddih. Pravega dopusta je bilo letos tako le kake tri tedne, preostalo je bilo delo, potovanja. Ana na leto potuje okoli petdesetkrat, še vedno predvsem zato, da širi dobro ime Hiše Franko, a le po dva dneva, saj sta doma otroka in seveda njenih jedi željni gostje, ki prihajajo že z vsega sveta.
Zaveda se, da danes morda ne bi bila tam, kjer je, če ne bi živela v Posočju, saj že okolje tamkajšnje ljudi sili, da so žilavi in presegajo sami sebe. »To je posebno okolje, lepo, drzno, divje, vsi ga občudujete od daleč, malokdo pride bliže pogledat, kaj počnemo, zato moramo biti pošteno močni, ustvarjalni, se odrekati in imeti visoke cilje, če hočemo preživeti,« je pojasnila. Tudi njeno materinstvo je prepleteno z domačo kuhinjo. »Moja otroka, sin Svit in hči Eva Klara, sta bila rojena v kuhinji, tam dihala, spala, se z mano učila in zrasla v čudovita otroka,« je ponosna. »To pomeni, da tudi če si malo cigana v življenju, uresničuješ sebe in se otroku ne podrediš v vsem, ti lahko uspe biti čudovita mama,« je prepričana uradno najboljša kuharica na svetu.
Najraje jedo mamino pašto
Kako pa v intenzivnem tempu, ki ga živijo Kramar-Roševi, Valter in Ana ohranjata svojo zvezo, si znata vzeti čas zase? »Si. Teh 23 let, kolikor sva skupaj, sva se naučila tudi tega. Prvih 15 let sva bila skupaj res po 24 ur na dan, zdaj je velikokrat Ana na enem koncu sveta, jaz na drugem, potem se vmes nekje srečava. A ko si toliko časa skupaj, in to tako intenzivno, niti ne potrebuješ veliko. Veš, da si opora drug drugemu, pa tudi kontrola, da kdo kam ne zaide. Včasih je treba koga tudi po prstih … Življenje ni lahko, pa tudi – sam svojih napak ne vidiš, jih pa partner in ti razloži, kaj vidi, kako, ali ti njemu,« pojasni mož Valter Kramar. Koliko pa nagrade, ki se pri Ani zadnje mesece kar vrstijo, pomenijo njemu? »Vsaka potrditev, da delamo dobro, pomeni ogromno. Vsi vlagamo v to, Ana še posebej, saj se ob tem tudi sama izpostavlja. Nagrado za najboljšo kuharico na svetu pa bi dobila prej ali slej, ker se tako trudi in toliko vlaga,« je prepričan. In kaj počnejo ob prostih trenutkih? »Živimo kot družina. Radi smo skupaj, a tudi pobegnemo vsak na svoj konec. Takrat kuhamo skupaj, kot družina, saj tega sicer ne počnemo,« pojasni Valter. Ana pa je povedala, da so tiste dni na krožnikih povsem običajne jedi, na željo otrok najraje 'pašta' oziroma testenine, seveda postrežene z mamino roko, ki da tudi preprostim jedem piko na i.
