Da je preživel, se je
 pogovarjal z mrličem

Potem ko sta se ribiča Salvador Alvarenga iz Salvadorja in Mehičan Ezequiel Cordoba v dotrajanem čolnu, ki so mu viharji uničili radijsko zvezo, satelitsko navigacijo in motor, že več tednov nemočno pozibavala po gladini največjega oceana na planetu, sta postala strokovnjaka za preživetje. 
Smeti, ki so jih čez krov velikih tovornih ladij, tankerjev in potniških križark zmetali mornarji in potniki, so bile za njiju edini, a skrajno nezanesljivi vir preživetja, zato sta se sčasoma izučila prepoznavanja uporabne vrednosti vsakovrstne šare, ki je na gladini neskončnega oceana priplavala mimo njiju.

Vsaka plastenka je pomenila nekaj dodatnih dni zalog pitne vode, saj sta vanjo lahko nalila zbrano deževnico. In jima ni bilo treba piti lastnega urina ali goltati meduz, ki so jima že povsem ožgale grlo.

Posebno obetavna presenečenja so bile plastične vrečke z zaudarjajočo nagnito hrano, saj so za nesrečna ribiča pomenile nekaj dni preživetja, s tem pa možnosti za rešitev. Zadnji ulov je bil pravi zaklad, saj so bili v zeleni vrečki polovica zeljnate glave, nekaj korenja, pol kartona skisanega mleka in celo desert – žvečilka. Pojedina, ki sta si jo privoščila, jima je napolnila izstradana želodca in prekinila miselni tok možganov, nenehno osredotočenih na strogo varčevanje z vodo in hrano.

»Začela sva govoriti o najinih materah,« je o redkih trenutkih miru v brezizhodni situaciji več mesecev trajajočega boja za življenje povedal Alvarenga. Vsakodnevno nečloveško naprezanje seveda načne še tako psihično in fizično pripravljenega človeka, zato ni bilo čudno, da je začelo zdravje Mehičana, ki je zapadel v depresijo in začel zavračati hrano, kmalu pešati.

Nekega jutra je Alvarengo zbudil Cordobov blodnjavi glas: »Umiram, umiram, še malo, pa me ne bo več.« Kolega, ki se je na usodni lov sprva nameraval odpraviti s prijateljem, a je ta tik pred zdajci odpovedal, zato je namesto njega s seboj vzel neizkušenega 22-letnega Cordobo, ga je poskušal pomiriti in mu dejal, naj poskuša zadremati ter tako varčuje z močmi. Mehičan je zagodrnjal, da je utrujen in žejen. V naslednjem trenutku so ga stresli kratki, a siloviti krči, na koncu pa se je njegovo izmučeno telo umirilo v togi in nenaravni pozi. Umrl je z odprtimi očmi. »Jokal sem ure in ure,« je o kolegovi grozljivi smrti povedal Alvarenga.

Naslednji dan se je začel v stilu brodolomca Toma Hanksa in njegovega namišljenega prijatelja Wilsona pogovarjati s truplom. Ker ni hotel sprejeti dejstva, da je izgubil Cordobo, je skorajda izgubil um. »Po šestih dneh sem se sredi pogovora s truplom, kakor da bi se zbudil sredi sanj, zavedel, da govorim z mrtvecem,« presunjeno spregovori ribič, ki je ostal povsem sam. »Dolgo me je mučil hud občutek krivde, kajti na ribolov sem ga povabil jaz. Počutil sem se odgovornega za njegovo smrt.«

Pri življenju sta ga odtlej ohranjala le upanje in strah pred samomorom, saj mu je mama govorila, da samomorilci končajo v peklu. Medtem so močni morski tokovi čoln odnesli daleč stran na odprto morje, kjer je bilo vse manj silovitih viharjev. Enako je žal veljalo za transportne ladje, ki so postale njegovo edino upanje. A po več kot 20 neuspelih poskusih pritegnitve pozornosti posadk je tudi to počasi začelo plahneti.

Da je Alvarenga obdržal stik z realnostjo, si je pomagal z domišljijo. »Vsak dan sem se sprehodil okoli sveta, kjer sem srečeval družinske člane, prijatelje in ljubimke,« se spominja brodolomec.

Nazadnje se mu je le nasmehnila sreča. Ko je njegov čoln 30. januarja 2014 povsem po naključju in po dobrih 11.000 kilometrih in 438 dneh brodoloma zadel ob pesek otočka Tile na skrajnem jugu Marshallovih otokov, je Alvarenga dobil najlepše novoletno darilo v življenju. Imel je nepopisno srečo v nesreči, kajti če bi obljudeni otok v velikosti nogometnega igrišča zgrešil, bi po vsej verjetnosti nadaljeval do severne Avstralije ali celo do skoraj 5000 kilometrov oddaljenih Filipinov.

Ko je novica o neverjetnem brodolomu z odročnega otočja pljusknila v svet, so skeptiki razmišljali, da je njegova zgodba morda zato tako neverjetna, ker je izmišljena. A že njegovo obupno zdravstveno stanje in splav, ki je bil nekoč čoln, sta bila dovolj zgovoren dokaz, da gre za spektakularni brodolom, ki ga je mogoče postaviti ob bok avanturam legendarnega raziskovalca Ernsta Shackeltona.

In kaj je Alvarenga spoznal v tistih peklenskih dneh, ko se je vsako jutro v mislih sprehodil okoli sveta, norost, s katero se je za las izognil blaznosti in samomoru? »Življenje je samo eno, cenite ga.«